Zajci vedo več kot mi

Boris Kolar je v prvi vrsti biolog, zaposlen na inštitutu za varstvo okolja, kjer je strokovnjak za merjenje smradu. Ekolog, lovec, evropski strokovnjak za vpliv veterinarskih zdravil na okolje, potapljač, mojster za kruh izpod peke ter pobudnik gibanja proti onesnaževanju prostega in aktivnega delovnega časa.

Verjetno ne bom usekala mimo, če ga razglasim za enega najzanimivejših letošnjih nominirancev za literarno nagrado kresnik. Boris Kolar je v prvi vrsti biolog, zaposlen na inštitutu za varstvo okolja, kjer je strokovnjak za merjenje smradu. Vonj, ki ga ne bo nikoli pozabil, so 26. junija 1979 povzročila jajca z ocvirki – tik pred njegovim izpitom iz anorganske kemije. Je ekolog, lovec, evropski strokovnjak za vpliv veterinarskih zdravil na okolje, že 31 let potapljač, mojster za kruh izpod peke ter pobudnik gibanja proti onesnaževanju prostega in aktivnega delovnega časa. Razne prijave, gesla in kode pin mu najedajo živce in morda bo z gibanjem naredil svetovno revolucijo! V Vodrancih ima kmetijo, kjer bo gojil stare sadne vrste, tam je že mlaka s prvo generacijo žab. Sami koncertni mojstri, pravi.

- Preprosto vprašanje, a me odgovor nanj vedno zanima: kako in zakaj ste se lotili pisanja?
Pisati sem začel v študentskih letih in kratke zgodbe sem v osemdesetih letih objavljal v Kmetskih in rokodelskih novicah, manjšem od dveh študentskih časopisov v Mariboru. Na začetku nisem bil posebno priden, potem pa se mi je zgodilo, da sem začel pisati ta roman in pisanje je dobilo nov pomen. To je tako: če ne hodiš v planine, ne veš, kako je tam. In ko greš z društvom upokojencev na Smrekovec, spoznaš povsem nov svet. Pisanje je privlačen in kreativen način izražanja, njegova posledica pa izredno zadovoljstvo, ki te vleče naprej.
- Ste se med tem kreativnim procesom kam posebej zavlekli?
Napisal sem največ stran ali stran in pol na dan. Sem zmerno len pisec, ne garač. Ko pa sem pisal, sem to rad počel in dopusta sem se veselil zato, ker sem takrat lahko pisal. Zdaj pa se ga ne veselim, ker ne vem, če bom pisal.
- Sonja Porle je zapisala, da ste bili v študentskih časih mojstrski pripovedovalec zgodb. Kako se je to kazalo – v objavljenih zgodbah ali so se okoli vas zbirali kolegi, da bi vas poslušali ob večerih?
To drugo. Sonja je živela v študentskem domu, jaz pa v klubu mariborskih študentov v neposredni bližini. To je bila posebna fantastična razpadajoča zgradba in tam je bil neke vrste Iqball hotel, kjer je bil žur kar naprej, slabe volje ni bilo. Ves čas veselica. Rad pripovedujem in morda tudi zgodbe tako obrnem, da je družbi všeč. Zanimalo jih je moje delo, pogosta so bila vprašanja o živalih. Na neumno vprašanje sem vedno znal najti čudovito obširen neumen odgovor. Vedno je bilo zabavno.
- Iqball hotel je vaš prvenec, nastajal je zelo dolgo – kar deset let. Idejo zanj ste dobili v Afriki. V njem beremo o Slovencu, ki si na črni celini zgradi hotel, ki je v resnici koča iz blata.
V študentskih letih sem potoval po Afriki – v treh ali štirih delih – vsega skupaj kakšno leto in pol. Vsi glavni liki, razen Alice, so belci in opisujem njihovo izkušnjo z afriškim okoljem. Evropsko oziroma slovensko mentaliteto, ki je velikokrat jezljiva, ksenofobična, prestrašena, po drugi strani pa ležerna in dobročudna, postavljam v afriško okolje. To je za moje pojme zelo veselo in kaže veliko radost do življenja. Naj bodo še tako revni, se imajo fino.
- Je to tisto glavno, kar ste odnesli iz Afrike – spomin na tamkajšnjo neznosno voljo do življenja?
Poleg hepatitisa in nekaj škatel pajkov sem iz Afrike zagotovo odnesel tudi ta spomin.
- Živih ali mrtvih pajkov?
Pajki so bili v glavnem mrtvi, Beno pa je bil živ. To je bil moj kameleon. Življenjska doba kameleona pa je eno leto.
- Med popotniškimi cilji vas je očitno najbolj očarala Afrika.
Afrika ima v sebi tisto nekaj – to je res. Tudi v knjigi sem se dotaknil tega nevidnega sveta, ki ga uteleša mag, eden izmed likov. To je prispodoba afriške magične komponente.
- Ste doživeli tam kakšno tako magično izkušnjo?
Neprestano. Potoval sem v obdobju, ko sem imel široko razprte oči in odprta ušesa. V treh mesecih sem na poti srečal veliko ljudi, a nikoli niso govorili o magiji – to je bilo takrat pred belcem tudi zelo nepopularno govoriti. Magične stvari obstajajo, če vanje verjamemo. Svoj prostor imajo v zgodbah, in teh zgodb ni več. Starši ne pripovedujejo več zgodb svojim otrokom.

- Vi ste jih svojima hčerkama?
O ja, vedno. Mislim, da smo tri leta razlagali eno in isto zgodbo, vlekla se je kot kurja čreva. Pripovedoval sem jo vsakokrat, ko smo sedli v avto za več kot 20 minut.
- v Afriki ste doživeli tudi ples žuželk, kot ste ga slikovito poimenovali. Ali nam lahko opišete to izkušnjo?
Ples žuželk sem doživel med vožnjo z obupnim, napol razpadajočim parnikom iz južnega proti severnemu Sudanu. To je bila gromozanska kompozicija, na njej se je prevažalo več kot 3000 ljudi – 18 dni se je pomikala skozi Sud, največje močvirje na svetu. Pristali smo ponoči, in da so se ljudje lahko izkrcali, so uporabili izredno močne žaromete. V tistem hipu se je zgodil ples žuželk. To je letelo kot toča! Gre za velike žuželke – kobilice merijo na primer osem centimetrov! V soju žarometov je letelo kot snežni vihar! Ljudje so začeli kričati in so jih teptali, jaz pa sem jih pobiral ter spravljal v škatle. Ko so ti nesrečniki zagledali moje početje, so mi v svoji dobrosrčnosti priskočili na pomoč in vse, kar je pristalo na njih, začeli metati k meni. Nekaj orjaških stenic me je usekalo kot strela.
-Vaša prva ljubezen so živali, še posebej pajki.
Nekoč da. Zdaj pa je to zanimanje zamenjala ekologija, ohranjanje narave.
-In uničevanje pohorskih gozdov vam najeda živce. Zlate lisice torej ne marate?
Ne maram, da je Pohorje last turističnih ali športnih lobijev. Verjamem, da je mogoče sonaravno bivanje in nimam nič proti Zlati lisici. Ampak če upravljavci nimajo občutka za ohranjanje narave, potem je to zelo nesprejemljivo. Tega občutka nam vsem primanjkuje. Potrebujemo Nizozemca, da nam bo povedal, koliko je vredno naše čudovito okolje.
-Se dejansko borite? Greste v gozd in se uležete na gozdno pot, po kateri drvijo in rijejo štirikolesniki in motorji?
Ne. Čeprav bi bilo to včasih treba storiti. Mislim, da se bomo morali Slovenci soočiti s tem. Smo v obupno bednem položaju. Šestintrideset odstotkov Slovenije je umeščenih v Naturo 2000 – kar je največ v Evropi. Ne bom zgrešil, če bom rekel, da imamo sorazmerno najbolje ohranjeno okolje z največjim številom vrst, ki jih je treba ohraniti. Vendar je poznavanje tega bogastva najslabše v Evropi.
-Ste raziskovalec male divjadi, zlasti poljskega zajca. Zakaj vas zajec tako fascinira?
Zajci so zelo hecne živali. Marsikaj nam lahko povejo, samo znati jih moramo vprašati. Zelo dobro kažejo, v kakšnem zdravstvenem stanju je naše okolje. Prav tako jerebice.
-In kaj nam pravi zajec?
Pomembno je, kako je ohranjen tisti del Slovenije, v katerem je zelo velik pritisk na okolje. To so predvsem naše ravnine in polja, tu ni nič tako dobro ohranjeno, kot se nam zdi. Slovenija je zelo neenakomerno obremenjena. Mene zanima najbolj obremenjen del, kjer domuje tudi poljski zajec. Če jih je veliko doma, potem je to dobro. In prav posebej dobro ni.
-Ste tudi lovec. Marsikdo bi rekel, da zaščitnik živali in lovec ne gresta skupaj.
Še vedno sem aktiven zlasti pri izobraževanju. Zelo preprosto je sredi Ljubljane reči, da lovci streljajo živali in se ponašajo s trofejami. Resnica je drugačna. Dvaindvajset tisoč Slovencev je lovcev. In ti ljudje dobro poznajo divjad, poznajo živali in tudi veliko delajo v naravnem okolju. Za ohranjanje biotske raznovrstnosti v poljskih ekosistemih naredijo lovci daleč največ. Je pa res, da je pri tako številčni ekipi ljudi 20 odstotkov zrelih za kazenski pregon. Kakšnih 60 odstotkov je takih, ki jih žena v nedeljo dopoldne nažene od doma, da ne vohljajo okoli lonca, ter imajo za vogalom privezanega predebelega psa in visečo puško, za katero ob začetku sezone vedno zmanjka nabojev. Dvajset odstotkov pa je takih, ki v resnici veliko naredijo za ohranjanje življenjskega okolja prostoživečih živali.
-Med drugim ste tudi strokovnjak za vpliv veterinarskih zdravil na okolje ter načrtovalec okoljskih tehnologij za slovensko vojsko in Nato. Pa še član Komisije za fitofarmacevtska sredstva.
Pravkar sem bil na zasedanju komisije za te aktivne snovi, ki jih potrebujemo, po drugi strani pa moramo zanje predpisati tako rabo, da ne bo škode v okolju. Veste, da zdaj uporabimo polovico manj pesticidov kot leta 1980? Glavna razlika je, da so zdajšnja fitofarmacevtska sredstva v primerjavi s tistimi iz osemdesetih let kamilični čaj. To lahko zagotovim. Še zdaleč pa ni vse v redu, potreben je zlasti učinkovit nadzor nad tem, kaj in kako uporabljamo.
-In kako je z vplivom veterinarskih zdravil na okolje? Na to marsikdo niti ne pomisli.
Ta so šele prava smetana! Veterinarskih zdravil se porabi ogromno. Številna zdravila, na primer antibiotiki, ki se za ljudi predpisujejo zgolj za zdravljenje, so v veterinarski medicini tudi dodatki k hrani. Gre za velike količine zdravil, ki jih živali požrejo in nato izločijo. Ves gnoj mora na kmetijske površine in tako ogromno ostankov zdravil prehaja v okolje. Zato so vsaj tako problematična kot fitofarmacevtska sredstva, regulacija njihove uporabe pa se je v Evropi začela veliko pozneje in tudi manj stroga je.
-Ko smo že pri izločkih, ste tudi strokovnjak za merjenje smradu. Kakšno je vaše delo?
Ukvarjam se z meritvami intenzivnosti smradu in njegovim odstranjevanjem.
-Če me torej moti vonj s sosedove farme, vas pokličem, da presodite, ali je vonj res tako neznosen?
Teoretično je to mogoče, ampak takšne meritve so nepopisno drage. Stalo bi vas 50 tisoč evrov in meritev bi trajala od pol leta do enega leta. Bolj se ukvarjamo z merjenji, na primer vzamemo vzorec smradu, ki izhaja iz dimnika, ga na poseben način ulovimo v posebno vrečo in ga prinesemo na olfaktometer. Napravo z milijon vijaki sem izdelal sam. Tam se smrad redči in vzorčevalci, ti sedijo v posebni sobi in vonjajo, ugotavljajo razliko med čistim zrakom in tem, ki ga spustim skozi to napravo. Ko je smrad tolikokrat redčen, da vzorčevalec ne ugotovi razlike med čistim zrakom in vzorcem, je to rezultat naše meritve. Enoto vonja imenujemo redčitev in ima na primer številko 15 tisoč. To pomeni, da ga je treba tolikokrat redčiti, da pridemo do te meje. Če govorimo o farmi ali smetišču, je postopek bolj zapleten. Treba je imeti 12 ljudi, ki pridejo na prizorišče smradu ob petih zjutraj in so tam do polnoči najmanj pol leta. Hodijo okrog in vsaki dve uri gre nekdo na eno točko, tam stoji, vonja in si zapisuje. Potem nastane karta – to so res drage meritve.