Kapa s ščitkom je njegov razpoznavni znak, in čeprav mu gre na živce, jo ima obvezno poveznjeno na glavi med vsemi opravili, ki so povezani s poslom. To je Mitja Okorn, tip s tremi telefoni – za Slovenijo, Ameriko in Poljsko –, in kadar jih izgubi, je 14 dni v depresiji. Drugače pa je hiperaktiven, verbalno atraktiven, brez dlake na jeziku in deloholik. V Sloveniji se čas zanj prepočasi vrti in začne se mu mešati. Na Poljskem, kjer je režiral TV-serijo 39 in pol, gledalo jo je šest milijonov ljudi, je našel svoj prostor. Kot srednješolec je bil državni prvak v ekonomiji, a denarnih poslov ne mara. 28-letni režiser, ki je uspešnico Tu pa tam posnel pri devetnajstih, se za velike novce že nekaj časa bojuje s Filmskim skladom RS. Njegovi načrti so velikopotezni in meri na svetovno slavo.

-Ko sem brala prispevke o vas, vašem delu in projektih, si človek ne more kaj, da se ne bi od občudovanja nagibal k nejeveri. Imate pogoste izkušnje s takimi komentarji?
Veliko ljudi pač ni šlo dlje od Trsta in ne morejo verjeti, da snemam na Poljskem visokokakovostno TV-serijo in ne take, ki jih proizvaja slovenska televizijska produkcija. Politiki nam hočejo dati občutek, da je Slovenija najnaprednejša od vseh tako imenovanih vzhodnih držav, da smo nad vsemi in najuspešnejša tranzicijska država. Uf! In potem greš na Poljsko in vidiš, da so veliko bolj razviti kot mi in da iščejo sposobne ljudi. Da ne govorim, kakšna je kakovost njihove televizijske in filmske produkcije. Da dol padeš! Vrtijo se taki denarji, da … Ampak ne, naši voditelji hočejo ustvariti občutek, da je pri nas najbolj fajn. Dokler jih nimaš 35 (takrat je prepozno, da bi šel na Poljsko) in dojameš, da si celo življenje garal, pa nimaš za burek. Igralec na Poljskem zasluži milijon evrov na leto.
Tam vlada taka filozofija: z Mitjem smo zaslužili osem milijonov evrov, seveda bomo z njim še naprej delali. Pri nas pa: res smo zaslužili, ampak dajmo ga ukinit, ker je predober in bo potem boljši kot mi … Joj, neprestano neka paranoja in »mučke« v stilu Jaz bom tebi dal dva milijona, ti pa meni nazaj toliko in toliko … Groza!
- Navajeni smo, da večina mladih filmskih ustvarjalcev sanja o oskarju. Vi to poveste tako prepričljivo, kot da ste o nagradi prepričani.
Oskar je metafora. Bolj ali manj ga dobijo politično izbrane države – je kot tolažilna nagrada za tiste narode, ki so jih sicer zatirali ali tolkli po glavi. Moj cilj je narediti film, ki bo prepoznaven po vsem svetu. Ali bo nagrajen z oskarjem ali cansko palmo, je vseeno. To so moje sanje in grem v njihovo smer in želim, da bodo isto smer izbrali tudi ministrica za kulturo Majda Širca, državni sekretar dr. Stojan Pelko in direktor Filmskega sklada RS Denis Miklavčič in mi odobrili sredstva, da bomo čim prej skupaj prišli do oskarja.
- Velikopoteznega razmišljanja pri nas ne vidimo kot vrlino, kajne?
V Los Angelesu je 500 takih Mitjev, ki se borijo in za uspeh garajo vsak dan. Tudi jaz nenehno garam in takšnih je v Sloveniji manj – morda dva. Ampak pri nas je tako, da mi odgovorni potem rečejo: »Ja, Mitja, zakaj bi tebi dali denar, saj se boš znašel. Dajmo raje tistemu, ki je ubogi; no poglej, kako je bogi! Scenarij so mu prečrtali in ne ve, kako bo film posnel – raje dajmo njemu denar, ker je bogi.« Na Poljskem dajo denar sposobnemu, ker bodo z njim zaslužili. Ampak jaz nenehno pritiskam na odgovorne in upam, da ne rečejo ne. Ker takrat bom jezen! Duncan Kenworthy (uspešen producent treh najdonosnejših angleških filmov: Štiri poroke in pogreb, Notting Hill in Pravzaprav ljubezen, op. p.) me ni kar tako hvalil v tretji najbolj brani filmski reviji na svetu.
- In po tej njegovi izjavi so začeli deževati klici in ponudbe?
So, ja. V mojih delih so videli potencial, vendar so mi dejali, naj posnamem svoj film. Torej film Član, za katerega se bojujem za finančno podporo. Ti ljudje, ki so me klicali, bi mi sicer lahko uredili snemanje filmov B-kategorije, a so mi pri tem rekli, da potem ni več vrnitve v A-kategorijo. S posnetim Članom pa me bodo lažje prodali med A-kategornike. Ves svet čaka, da naredim ta film, pri nas pa kar nekaj mečkajo. Vsa velika imena, ki sem jih že spoznal, čakajo na ta film. In če bo film dober, to bo … uf! Vsi bodo prišli na premiero v Slovenijo! To se bodo začele domine podirati! Ampak meni nihče ne verjame!
- Bi za vas lahko rekli: zunaj cenjen in iskan, doma neuslišan?
Neprestano je tako. Saj so Prešerna tudi pljuvali, zdaj pa … Nekoč bodo podeljevali Okornovo nagrado.
- Doma, v Sloveniji, ste bolj malo.
 Devet mesecev na leto sem zagotovo na Poljskem in odločil sem se, da bom tam tudi živel. Tukaj nimam nič, razen družine in dveh prijateljev.
- Nobene ženske, ki bi vas zadrževala?
Slovenke so res lepše kot Poljakinje, in to je edina stvar, ki me na Poljskem frustrira, ampak na koncu se v vsaki državi najde kakšna primerna. Mi pa Poljakinje ustrezajo zaradi svoje »staromodnosti«. Tam je več žensk za poroko kot tukaj. Tu so pač lepe, a tam je večji odstotek žensk, ki jih ne moreš »nategnit pa pobegnit«. Na Poljskem sem prvič v življenju srečal dve ali tri device pri dvaindvajsetih, triindvajsetih, ženske atraktivnega videza, in sem pomislil: Pa kaj je zdaj to? Čudež!? Tega v Sloveniji ni! Najdite mi 22-letno zares privlačno devico v Sloveniji!

- Na Poljskem torej ne boste nehali delati?
Nikakor. V tem intervjuju lahko ekskluzivno povem, kaj se mi je zgodilo pred kratkim. Morate vedeti, da sem prišel na Poljsko kot prvi tujec, ki je režiral za to poljsko komercialno televizijo. Vmes sem skupaj s Srbkinjo Ano Lasić pisal serijo Dežela Nije (Neverland), ki sem jo v Sloveniji že marsikomu ponujal, pa so zavijali z očmi, direktor poljske televizije pa jo je odobril. Tam mi bojo zaupali tri milijone evrov, ki mi jih v Sloveniji ne!
- Preden ste začeli snemati prvih šest epizod serije, ki jo je gledalo šest milijonov ljudi, ste spremenili scenarij, napravili marketinški načrt in strategijo ter razvili idejo za glasbo. Potemtakem ste neizmerno bogat človek?
Bil sem osupel, ko sem na koncu leta na svoj račun dobil neko vsoto denarja, za katero nisem imel pojma, zakaj sem jo dobil. Producentka mi je povedala, da so tantieme. Ker sem režiser, dobim od vsakega predvajanja serije, od vsakega prodanega DVD-ja določeno plačilo. Tako je v svetu – avtorske pravice so neodtujljive. Pri nas, v tako uspešni tranzicijski državi, pa avtorske pravice v filmskem svetu niso urejene. Ljudje, splača se tam delat, vam rečem!
- Torej živite zelo dobro, udobno življenje?
Nič kaj preveč, ker dajem ves denar v prihajajoči film Član. Vanj sem vložil že 130.000 evrov. Te dni pride kolega Sam iz Amerike, s katerim bova skupaj pisala in delala že tretjo verzijo scenarija; treba je bilo plačati vozovnice in njegovo delo. Pisala bova v Črni gori, kjer se film dogaja, tam bova iskala lokacije, poleg tega mora on začutiti okolje. Glavni igralec v filmu bo Črnogorec. Zato ker dajem ves svoj denar v film, bi lahko že država kaj primaknila.
- Zakaj pa, če vam gre samemu čisto dobro? Tako kot ste rekli na začetku pogovora.
 Ja zato, da bo tudi Slovenija imela kaj od tega! Si predstavljate, da mi ne dajo denarja, potem pa film za take ogromne denarje le posnamem. V zgodovini se ni zgodilo, da bi kdo posnel milijonski film brez državnega denarja! In da bi bil to jaz?! Tako bom jezen, da bom prišel na oskarje in bom rekel DziÄ™kujÄ™ Polska – hvala, Poljska. Ampak jaz hočem reči Hvala, Slovenija!
- Katere slovenske igralce pa vidite v svojem filmu?
 Miho Brajnika pa Šugman je krasen igralec! Zasedba bo jugoslovanska, saj prihajajo igralci iz vseh republik nekdanje skupne države.
- In vsi bodo govorili slovensko?
Bolj ali manj. Čefursko bodo govorili. To je tudi poanta. Veste, kako simpatični so ljudje, ki ne znajo slovensko, pa se trudijo? To je nekaj najbolj simpatičnega na svetu!
- Kaj pa igralke?
 Imam dve ženski vlogi in ne vem, kateri Slovenki bi ju igrali. Na avdicijo je prišlo veliko igralcev in vsem se zahvaljujem. V čast mi je, da so prišli na avdicijo. Med igralkami je najbolj zažgala Pia Zemljič! Zelo rad bi delal z njo, ampak ne sodi v to vlogo. Sicer pa je avdicija trajala lani od marca do maja – potovali smo po Jugoslaviji.
- Že živite svoje sanje?
Ne še čisto. Najbrž jih ne bom nikoli. Nenehno si bom izmišljeval nove. Vendar mi je krasno v življenju!

Jana, št. 30, 28. 7. 2009