Janja Vidmar je izredno priljubljena mladinska pisateljica, ki ima vsako leto 60 nastopov po šolah, knjižnicah in dijaških domovih. Ti jo pravzaprav utrjujejo, mladost pa ji poleg ustvarjanja vrača tudi čokolada. Vedno pozitivna, duhovita, brez dlake na jeziku, pripravljena na ostre debate – nekateri strokovnjaki mladinskega leposlovja jo vidijo kot radikalko. Ker se pri nas od pisanja bolj slabo živi, se zadnje čase ukvarja tudi z organizacijo in programskim vodenjem knjižnih sejmov, v različnih delovnih telesih pa pomaga pri ustvarjanju smernic v mladinski književnosti. Zelo rada sanjari – največkrat o svojem otočku, kjer se zakoplje v mivko in odplava v toplih valovih.
- Ste ena najbolj priljubljenih mladinskih pisateljic. Mladina se zelo hitro spreminja in nenehno morate spremljati dogajanje – kako to počnete? Kako ostajate mladi?
Z leti, ko sem se mladim zelo udinjala, sem zelo poglobljeno spremljala, kaj počnejo, kaj se dogaja na njihovih interesnih področjih. Zdaj sem to opustila, saj sem ugotovila, da iz neke notranje nuje še vedno zmorem prepoznati tiste vzvode izoblikovanja njihove osebne etične zavesti. Še vedno mislim, da mladim lahko ponujam odgovore na vprašanja, ki se jim porajajo in niso pod pritiskom posameznih generacij ali nekega trenda. Hkrati menim, da tako raste kakovost moje literature. Svojo mladost pa poleg ustvarjanja ohranjam tudi s športom in čokolado.
- Se glede na svojo priljubljenost med mladimi bralci kdaj počutite kot zvezda? Morda na nastopih po šolah?
K sreči se ne pišem Murko in se me tovrstni zvezdniški blišč ne dotakne – prav tako blišč estrade zaobide večino mojih književnih kolegov. O slovenskem zvezdništvu imam svoje mnenje, a ni za javnost – saj bi me še preganjali.
Nastopov je ogromno in sem jih nehala šteti. V Sloveniji je komaj kje šola, katere praga še ni prestopila moja noga. Nastopi me utrjujejo, zaradi njih sem bolj klena in manj občutljiva, kot sem bila pred leti. Več ko imaš stika z mladimi, debelejšo kožo pridobivaš v odnosu do njih. Znajo biti strašno naporni.
- Kaj res?
Če te mladi radi berejo, če so te pripravljeni poslušati, to s sabo prinaša odgovornost. Od svojih mladih bralcev dobivam ogromno pošte in pričakujejo, da bom prebrala njihove rokopise, da jih bom popravljala, jim dopisovala poglavja, da jim bom svetovala, kako priti do primerne filmske vloge – skratka, da bom njihova menedžerka, da jim bom poslala imena založb, pri katerih bom posredovala zanje, za njihov talent itd. Ker ne moreš ugoditi vsem, oni si pa domišljajo, da so tega vredni (na načelni ravni je to res), je včasih kar malce zapleteno. Popolnoma vsem je nemogoče ustreči in včasih nastanejo komične okoliščine. Pred časom sem se vznemirjala, če mi ni uspelo odgovoriti popolnoma vsem, zdaj sem to že opustila. Nisem opustila odgovarjanja mladim, ampak živciranja zaradi tega! Da ne bo pomote: rada komuniciram z mladimi in si domišljam, da imam z njimi dober odnos. Želim, da bi tako tudi ostalo.
- Izrazita mladinska pisateljica ste od leta 1996. Še zmeraj sanjate o knjigi za odrasle?
Še vedno sanjam oziroma blodim o tem. Pravkar sem napisala poletno zgodbo za odrasle – postapokaliptična varianta. To je bil poskus. Verjetno pa se bo treba lotiti utrjevanja položaja pisateljice za odrasle. No, vidite, pa bom znova začetnica! Domišljam si, da sem dovolj berljiva in da bi mi lahko tudi za odrasle uspelo spisati kaj, kar bi Slovence zanimalo.
- Pred leti ste mi dejali, da bo branje za odrasle »pornič, da dol padeš«!
Pravzaprav gre bolj za pornografijo duha. Zadnje čase sem samo sebe ujela, da berem vse, kar mi pride pod roko. Nekaj časa sem se šla neko samocenzuro in brala samo visoko literaturo, nato pa sem bila od tega tako utrujena in zaspana, da sem morala presedlati na avtorje, ki so sladica – ob predpostavki, da so tisti prej glavna jed. Zdaj se poigravam z mislijo, da bi tudi jaz pripravila kakšno sladico – mislim, da sem zrela za to. Da se na primer počasi lotim kakšnega sodobnega urbanega ženskega romana. Ne bi bilo nič narobe, kajne?
- O čem pa ste sanjali kot otrok? Kaj ste si želeli postati?
Moja mama je želela, da bi postala zdravnica, jaz sem si želela postati igralka, vmes sem skoraj postala slikarka, zdaj sem pa pisateljica. Iz svojih želja sem krenila v čisto drugo smer – sem me je pripeljala usoda. A se ne pritožujem.
- Zdi se mi, da niste bili prav miren otrok, ždeč za mizo s pisalom v roki?
Ne, bila sem zelo »žleht«, povzročala sem veliko težav, tudi v šoli – predvsem v gimnaziji me je bilo povsod dovolj, le v šoli ne. Imela sem kar razburljivo mladost, zato pa sem zdaj toliko bolj »pridkana«.
- Kaj vas najbolj spominja na otroštvo in mladost?
Mene na to zelo spominjajo rokovska glasba, moji časi »hipaštva«, pankovstva, uporništva in mamina orehova torta.
- Katera je bila vaša najljubša knjiga v otroštvu?
Definitivno Mary Poppins. Imela sem sestro, ki je bila moja varuška in tudi od daleč ni spominjala na Mary Poppins, saj sem ji pokvarila vsak zmenek – povsod me je morala voziti s sabo. No, Mary Poppins je bila tista, ki bi jo takrat z veseljem zamenjala za svojo sestro. Pa se nekako na žalost ni prikazala.
- Katero knjigo pa ste se odločili podariti za otroški bazar?
Svojo najljubšo grozljivko Krvava legenda in svojo knjigo za starejše najstnike z naslovom Šuterji – govori o mladostniku, ki po prometni nesreči ostane hrom. Tudi zato, da bi odrasle opozorili na to, da je otroke včasih treba prijeti z malce tršo roko. Permisivna vzgoja se nam maščuje – mnogo otrok poskuša doseči, kar si želi, in v tej knjigi je dober primer mladostnika, ki je odraščal v varnem in srečnem okolju. Ker je dobro prilagojen na življenje, se čuti zelo nepremagljivega in varnega – vse mu je dosegljivo –, in tudi zato vzame ključe od avtomobila in divja po cesti. Čuti lastno nepremagljivost. Mislim, da v Sloveniji skoraj ni družine ali širšega sorodstva, kjer ne bi tako izgubili koga bližnjega. Ne dovoljujmo tega, da se šele takrat, ko skorajda zremo smrti v oči, zavemo vrednosti življenja.
Jana, 1.9.2009; št. 35
DOBRODELNA AKCIJA JANE IN OTROŠKEGA BAZARJA
Zbirali bomo knjige za otroke, ki se zdravijo v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna. Prinesite jih na Otroški bazar, ki bo od 10. do 13. septembra na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Pokažite dobro srce, podarite eno svojih knjigic za otroke z obolenjem dihal, ki svoj vsakdan preživljajo v bolnišnici.
