Tisti, ki dajo kaj na ponavljanje številk v osebnih podatkih, utegnejo pomenljivo dvigniti obrv. Mara Kralj se je namreč rodila 9. 9. 1909 ob 9. uri, in sicer na Dunaju, kot druga od treh hčera akademsko izobraženega violinista Karla Jeraja in pesnice Vide Jerajeve, rojene Vovk, nečakinje Franceta Prešerna. Vsa družina je bila okužena z umetnostjo in tudi Mara ni padla daleč od drevesa - postala je kiparka, slikarka, ilustratorka (brez nje ne bi vedeli, kakšna je videti Zvezdica Zaspanka) in še marsikaj, predvsem pa si je privoščila zanimivo in burno življenje, o katerem zdaj z nasmehom razmišlja v domu upokojencev.
Morebiti bi danes lahko celo rekli, da so se po svoji svobodomiselnosti, ustvarjalnosti, nemirnem duhu in iskanjih Jerajevi rodili v utesnjenem času strogih družbenih pravil in navad, ki so jih po eni strani gnetle, po drugi pa spodbujale upornost duha, nenehna iskanja samosvojih poti in pri tem z umetniškim ustvarjanjem zarisovale tudi klasične zgodbe o trdem umetniškem življenju. Mlajša sestra Oli je bila izvrstna violončelistka in družinska pripoved ohranja v spominu, da je oče Jeraj v zgodnejših letih upal, da bo z dekleti sčasoma oblikoval godalni kvartet. A to se ni nikoli uresničilo, saj so se skozi življenje prebijali vsak po svoje.
Ljubljana. Družina se je z Dunaja, kjer je bil oče prva violina dunajskih filharmonikov, preselila v tedaj še močno provincialno Ljubljano. Tu je oče postal član opernega ansambla, vodil je nedeljske matineje orkestra Glasbene matice, poučeval in za svoje umetniške zasluge prejel visoko odlikovanje Kraljevine Jugoslavije - red Svetega Save. Toda to v materialnem smislu za družino ni pomenilo kaj dosti, saj so morali stiskati in živeti nadvse skromno - sprva v hiši, ki je gledala naravnost na Vodnikov spomenik in ljubljansko tržnico.
Mara je veljala za bolj razposajeno deklico, ki se je rada podila po okolici in včasih z okna domače hiše škropila oklobučene gospe, ki so spodaj hodile mimo. Njo je namesto glasbe, ki je preplavljala domačo hišo, vleklo k barvam, čopičem in oblikovanju z rokami. Edina tedanja možnost v kranjski prestolnici je bila obrtna šola, smer keramika. Vendar tudi keramika Mare ni tako privlačila, kot so jo navduševale kiparske stvaritve umetnikov, ki so tedaj ustvarjali na dvorišču obrtne šole: med njimi brata Kalin, Karel Putrih in Kos. A zanjo pot na katero od tujih akademij (pri nas je še ni bilo) iz finančnih in verjetno tudi družbenih razlogov tedaj ni bila mogoča. Toda ko se je poročila s kiparjem Tonetom Kraljem, je z njim in s krogom njegovih umetniških kolegov z veliko žlico začela vsrkavati likovno znanje. Vse jo je zanimalo in vsega se je lotila. Zato se zdi kar nekoliko podcenjevalno, ko jo je pred nedavnim na likovni razstavi slovenskih slikark skozi čas nekdo označil za »oblikovalko«. Res pa je, da se je lotevala vsega - od ilustracij za knjige do portretov, slikanja živali, kiparjenja, celo zidnih poslikav in reklam, da o njenih imenitnih lutkah niti ne govorimo. Njena edina dota so bili prirojen ustvarjalni duh in seveda nekatere značajske črte staršev.
Več v Jani št. 35, 1.9.2009
