»Sleherni mož pod mojim poveljstvom mi dolguje sto nacijevskih skalpov,« v filmu Neslavne barabe z blagim nasmehom reče Brad Pitt. Tega ne misli metaforično. In to ni film o Indijancih. Dobrodošli v svetu Quentina Tarantina.

Zgodba izpod desnega kazalca: Neslavne barabe so nastajale več kakor deset let. Scenarist in režiser Tarantino poroča, da je scenarij natipkal z desnim kazalcem. Malo zato, ker ne zna tipkati, in malo zato, ker je tako omejil dolžino. »Pišeš in pišeš, in na roko vedno napišeš preveč. Če pa moraš vse zreducirati na en sam prst, zraven močno krajšaš. Če ne misliš, da delaš pravo bombo, se ne boš trudil z enim prstom natipkati končne verzije.« In ne, to ni kratek film, kljub enoprstni cenzuri ima še vedno dve uri in pol. Film, prikazan letos v Cannesu, je razdelil kritike, ki se ne morejo zediniti, ali je kaj vreden ali ne, so si pa v glavnem edini, da je Brad Pitt, za katerega je Tarantino dejal, da je zdaj »v zenitu svoje ikoničnosti«, naredil eno svojih slabših vlog. In da je pravo odkritje filma, ki absolutno zasenči vse drugo, avstrijski igralec Christoph Waltz. Seveda je to še vedno tipičen tarantinovski film, poln nasilja, v katerem tisti, za katere navijate, ponavadi ne preživijo. Da bi ga omilil? »Briga me, če ljudi v filmu kaj moti!« je prhnil. »Jaz bom še naprej počel, kar počnem.« Nadaljevanje, poročajo, že pripravljajo.

»Cinema, mon amour,« je ekstatično vzklikal nekoč v Cannesu, leta 2004, ko ga je publika navdušeno pozdravljala in je bil predsednik festivalske žirije. In tudi on v zenitu svoje ikoničnosti. Dolgin, ki govori, kot bi streljal z brzostrelko, bivši uslužbenec videoteke, ki je vzel svojo službo kot učno dobo, gledal obskurne filme in budno spremljal, kaj si ljudje najraje izposojajo. Šolo je pustil že pri šestnajstih, in ko so ga pozneje spraševali, ali je hodil na filmsko akademijo, je odgovarjal: »Ne, hodil sem na filme!«

Najprej je hotel biti igralec, ampak zaslovel je kot režiser, ko je njegov film Reservoir Dogs leta 1992 na festivalu Sundance navdušil kritike in občinstvo. Čeprav si je v tem in drugih svojih filmih kdaj podaril kakšno majhno vlogo in čeprav je igral v filmih drugih režiserjev, je igralstvo sčasoma opustil. Če že garam ves dan, je pojasnil, potem raje delam pri svojem filmu. Leta 1994 je žel zmagoslavje v Cannesu s filmom Šund (Pulp Fiction). Ahhh, so ponoreli kritiki, saj to je skoraj kot ... orgazem.

Misterij organizma: vedno uporabljam seksualne metafore, da bi opisal snemanje filma, ali tisto, kar skušam z njim doseči pri občinstvu, je rekel Tarantino. »Skušam vas pripraviti do orgazma, da ga dosežete v natanko pravem trenutku. Prav to je najboljše pri filmu. Zame ni nobene druge umetniške forme, ki ponuja zadovoljstvo, tako podobno seksualnemu. ... Ko končno gledam film skupaj z občinstvom, uživam v seksu. To je moj orgazem. Gledam, kako to delam občinstvu. V tem seksualnem scenariju sem jaz dominanten, ko pa gledam film koga drugega, oni to delajo meni. In tako je tudi prav.«

Leta 1997 je posnel Jackie Brown, ki so ga nekateri označili za zadnjega od Tarantinovih velikih filmov. Potem je za šest let izginil.

Trideset odstotkov: Preveč je bilo vsega, je pozneje pojasnil, preveč slave, preveč oboževalcev, preveč paparacov. Ti so ga vedno znali pripraviti do tega, da se mu je utrgalo, da jih je vsaj ozmerjal, če že ne opljuval in včasih kakšnega treščil. Oboževalci mu niso dali miru niti na Kitajskem, kjer njegovih filmov sploh niso prikazovali. »Začel sem se počutiti, kakor da ni izhoda.« Za nasvet je vprašal Roberta de Nira in ta mu je svetoval, naj se zamaskira. Ni pomagalo, je poročal Tarantino. »Bobbyju mogoče pomaga, meni pa ne. Če si nataknem kapo in sončna očala, sem videti kot Quentin Tarantino s kapo in očali.«

Treba se bo za nekaj časa umakniti, je sklenil. »Moral sem se spočiti od filma in moje življenje se je rahlo izmaknilo nadzoru. Spomnim se, da sem enkrat sedel in pomislil, da sem za trideset odstotkov preveč slaven.«

Malo se je res potuhnil, a ne preveč. Igral je v filmih drugih režiserjev in režiral na televiziji. Naslednji film je posnel šele leta 2003. Metoda enoprstnega tipkanja se tokrat ni obnesla, film Ubila bom Billa (Kill Bill) je bil tako dolg, da ga je moral razdeliti na dva dela. In še ni bilo dovolj, napovedal je, da bo »čez kakšnih petnajst let« Billa ubijal še tretjič.

Veliko se je družil z lepimi ženskami, a je pri šestinštiridesetih še vedno neporočen in brez otrok. »Saj ne rečem, da se ne bom nikoli poročil ali da do šestdesetega ne bom imel otrok, a odločil sem se, da vsaj še nekaj časa po tej poti hodim sam. Kajti to je moj čas za snemanje filmov.«

Začne se z mano: Ne namerava režirati vse življenje, je povedal. »Problem pri večini režiserjev je, da ne vedo, kdaj morajo nehati. Nočem delati tistih starčevskih filmov,« je nekoč rekel. »Nikoli ne vem, kaj bo naslednja stvar, ki se je bom lotil, lahko pa vam povem nekaj. Ne nameravam biti več tako dolgo odsoten, posebno ker menim, da bom pri šestdesetih letih nehal snemati filme. Po drugi strani pa tudi ne bom nikoli delal po enega filma na leto kot Woody Allen. In nikoli več ne bom ničesar priredil. Všeč mi je misel, da je vse moje, da se začne z mano in praznim listom papirja, konča pa se z mano in filmom. Pred menoj ni obstajalo, vse sem ustvaril jaz in vse je plod moje domišljije.«

Jana, št. 33, 18.8.2009