Pred nedavnim sem imel priložnost opazovati otroke, pravzaprav mladostnike, na nekem rojstnem dnevu. Čeprav so se medsebojno vsaj za silo poznali, saj so se ob tovrstnih starševskih prireditvah družili že od malega, in čeprav so bili po letih godni, med spoloma niso preskakovale iskrice. Pri fantih je vladala zadrega, ki pa je bila socialna in ne erotična: ni izražala stiske zaradi neuresničljivosti želje, ampak zdolgočasenost človeka brez posluha, ki se je primoran udeležiti violinskega recitala; niso izkazovali nevednosti, ampak brezčutno zdolgočasenost nepoznavalca. Deklice pa so povečini počele, kar počnejo od nekdaj: čakale so, da jih kdo opazi. Zaman.
Izvedel sem hitro anketo med starši in odkril, da je v generaciji 11-15 let zaznati silno malo pojavov dvorjenja, ki je skozi rodove sicer krasilo ta nerodna in omamna leta. Punc nihče ne vabi v kino ali na ples; še za kitke jih ne vlečejo več. Fantje raje sedijo za računalniki ali playstationi in se vdajajo igricam. Njihova komunikacija z »Drugim« se omejuje na izmenjave tehničnih plehkosti s psevdonimnimi soigralci, ki jih nikoli ne bodo srečali v živo. Kaj pa neukrotljivi spolni nagon? Ta si bržkone išče izliva na pornostraneh interneta.
Priče smo izumiranju nevirtualnosti, konkretnosti, telesnosti, medosebnosti. Matere so s to anestezijo morda celo zadovoljne, kajti čeprav čutijo, da jim je računalniška igrica tekmica, potrpijo, kajti otrok tako vsaj fizično ostaja doma, kjer mu ne grozijo nevarnosti »sveta tam zunaj«. Problemi se izostrijo šele z leti, ko se pokaže, da je sin zamudil »enajsto šolo pod mostom« in da se v velikem svetu medosebnih odnosov ne znajde. In ostaja doma, sicer morda došolan, sicer morda pri kruhu, a še kar naprej za računalnikom. Materam, ki svojemu otroku iskreno želijo, da bi odrastel v samostojno bitje - in glavna naloga starševstva je prav to -, to pač ne more biti všeč.
Kdo še zna žvižgati? Punce ob takih fantih nujno samevajo. Nagon morda v adolescenci le doseže svoje, tako da pride do občasnih spolnih stikov, a ker so fantje živeli v izolaciji, ne znajo hoditi, živeti, se ljubiti, čutiti, se razumeti in tavajo iz ene (z alkom podmazane) avanture v drugo, iz enega ponesrečenega razmerja v drugo.
Igrice imajo nad realnostjo to silno prednost, da navdajajo z lažnim občutkom vsemogočnosti. V konkretnosti stvarnega življenja so se celo modrijani in geniji prisiljeni sprijazniti s svojo človeško omejenostjo, v igrici ti GAME OVER pravi samo, da lahko začneš znova. In greš »iz levela v level«, z goljufivimi kodami ali brez njih, dokler ne »obvladaš«.
Kako naj torej mati, ki ji ni vseeno, tekmuje s tem zahrbtnim mikom in v otroku prebudi posluh za pravo življenje in njegove drobne, pa hvaležne radosti, od žvižganja - kdo še zna žvižgati? - pa do pobliska dekliškega nasmeha?
V naši hiši smo kot recept za to uporabili biljard. Biljard je namreč šport, a tudi igra, igra tudi po pojmovanju otroka, ki mu je v največji užitek prav občutek omnipotence. Imeti kontrolo nad osmimi, devetimi ali petnajstimi (odvisno od discipline) barvnimi kroglami, ki jih s pravilno »vožnjo« bele pospravljaš v žepe - skorajda ni otroka, ki ne bi bil ob prvem srečanju z biljardom povsem očaran in ki ne bi potem še dolgo prosjačil starše, naj mu ga omogočijo igrati. Na drobnem polju zelenega platna je biljardist prava emanacija kantovskega boštva, ki pozna gibanje vsakega atoma v svojem tipu vesolja.
Rešitev je - biljard. Ljudje skoraj ne vedo, da je biljard šport, ki mu samo razdrobljenost na mnoge panoge (snuker, pul, karambol, gobica itn.) preprečuje zasluženo uvrstitev med olimpijske discipline. Dolgo je bil med starši nepriljubljen kot »gostilniška zabava«. A v zadnjih 20 letih je naredil v Sloveniji v športnem in organizacijskem smislu velike korake naprej - imamo vsaj osem lepo urejenih klubov, pohvalimo pa se lahko tudi z bronom z EP. Poleg tega je protikadilski zakon iz biljardnic enkrat za vselej naredil prostore, ki so primerni tudi za odraščajoče. Športni biljardisti so praviloma prisrčni, prijazni, spodobni, ustrežljivi ljudje (zahteve mojstrstva samodejno izločajo tiste, ki tega značajsko ne zmorejo ali ki bi jih vleklo v alkohol ipd.). Veseli so, če se lahko izkažejo kot mojstri, in to lahko - ob zmagovanju - najlepše pokažejo s tem, da vajenca naučijo novega udarca, novega preudarka. Otroku desetih, dvanajstih let je silno pomembno, če ga nekoliko starejši opazijo, mu izkažejo priznanje, sprejmejo medse, se mu posvetijo. Poleg tega je šport varen: pri njem ne more priti do poškodb in pretreniranosti. Omogoča, da tako rečem, vzhodnjaško samoizpopolnjevanje v veščini, a tudi tešenje potrebe po tekmovanju (imamo ligo, turnirje, državna prvenstva, za mejo pa veliki svet Eurotourov).
Več v Jani, št. 35, 1.9.2009
