Osemintridesetletnemu Ljubljančanu Gorazdu Čmrlecu so se uresničile sanje. Mnogi se tega prijetnega in prijaznega človeka spominjajo iz ljubljanske gostilne Šestica, ki jo je vodil dolga leta. Ljubezen do živali pa ga je popeljala na čisto novo poslovno pot. Po tečaju na Dunaju je postal eden najboljših frizerjev za pse.
Pravijo, da je sedem pravljično število. Za takšno se je izkazalo tudi pri Gorazdu. Sedem let se je gostinsko-trgovski poslovodja spopadal z lepimi in manj lepimi platmi gostinstva. »Pri tem sem naletel na različne ljudi. Nekateri so bili prijazni in prijetni, drugi so imeli pravcate zvezdniške muhe. Pa še delovni čas je bil odvisen od tega, kako dolgo so se gostje zasedeli. Te službe sem se res pošteno naveličal,« pripoveduje.
Prihranki za prvi tečaj
Ljubezen do živali je bila v njem že od malega. Ko je na svetovnem spletu videl oglas za pasjega frizerja, je začutil priložnost. Pred tremi leti si je vzel dopust, dvignil prihranke in šel na prvi tečaj. Mravljinci so se mu razlezli pod kožo, ko je šlo po enem mesecu izobraževanje h koncu; delo mu je bilo namreč strašno všeč. Z vsakim novim tečajem, na katerem je spoznaval različne pasme psov, tehnike nege njihove dlake, tačk in ušes, se je bolj zavedal, da je našel, kar je vse življenje iskal.
Kuža ne pove, kakšno pričesko hoče
Njegovi inštruktorji so opazili njegov talent in mu že po par mesecih ponudili delo v enem od priznanih dunajskih salonov za nego psov in mačk. Najprej se je tam mudil le ob koncih tedna, da bi se še česa naučil. Dve leti se je njegovo življenje odvijalo med Dunajem in Ljubljano, šele nato se je dokončno zaposlil v salonu.
Delo, pravi, je zelo zahtevno. »Mi gremo k frizerju in povemo, kakšno pričesko si želimo. Pri psih pa ne glede na moje poznavanje različnih pasem nikoli ne vem, kakšno žival so mi pripeljali: lahko je nepredvidljiva, se ne pusti dotikati po nekem delu telesa, se boji ropotanja fena, strojčka za striženje ali tujcev, pa še bi lahko našteval. Najprej si je zato treba pridobiti zaupanje živali. Vse mora potekati skozi igro. Pes ti ne pove, kaj hoče, zato je treba ugotoviti njegov značaj in kako živi. Druga stvar pa so želje lastnikov, ki so velikokrat tudi zelo nerealne.« Gorazd je dejal, da sam ne bi nikoli kakšnega psa postrigel tako, da ne bi bil več podoben svoji pasmi.
Nega je dober posel
Nega psov in mačk je pri sosedih dober posel. Samo na Dunaju obstaja več kot 240 salonov za nego psov in mačk ter prodajaln z bleščečimi ovratnicami, oblekami, tiarami, torbicami, plaščki in drugimi dodatki za hišne ljubljenčke, da ne štejemo še tistih, v katerih prodajajo hrano, vitamine in druge dodatke. Za primerjavo: v vsej Sloveniji je menda le dvajset takšnih salonov. V nekaterih živali le kopajo in jim strižejo kremplje, drugi pa so specializirani za posamezne pasme in delo z njimi. Najmanj pa je tistih najprestižnejših, kamor hodi le malo ljudi, saj cene segajo v nebo in si jih običajni smrtniki ne morejo privoščiti.
In kaj počnejo v teh salonih? Trimanje pomeni odstranjevanje odmrle dlake; populijo jo s posebno krtačo (trimerjem). Psa pregledajo, ali ima izrastke, zajedalce, kožne plesni, razdraženo kožo ali izsušeno dlako. »Treba je izbrati pravo kozmetiko glede na pasjo kožo in dlako. Obstajajo šamponi za belo dlako, za resasto, za odstranjevanje prhljaja in tako naprej,« je razložil (in o čemer lahko več preberete na njihovi spletni strani).
Dunaj je drugi dom
Hkrati z delom na Dunaju je kolegici v Ljubljani pomagal odpreti salon za nego psov in prodajo oblačil. »Hitro ji je uspelo, po treh mesecih je poslovala z dobičkom,« je vesel. Še bolj pa ga veseli, pravi, da se tudi v Sloveniji spreminja odnos do psov. Da to niso le bitja, ki čuvajo hiše, temveč so prijetni družabniki, ki tako kot ljudje potrebujejo skrb in nego. »Na začetku so v salone vozili le kodre (pudlje), višavske terierje, šitsjuje in maltežane, zdaj pa pripeljejo že tudi nemške ovčarje, mopse in druge, ki potrebujejo kopanje, krajšanje dlake, nego krempljev in drugo,« je dejal.
Od učenca do učitelja
Gorazd zase pravi, da ima na Dunaju, kjer dela kot negovalec psov in predava na tečajih, tako rekoč sanjsko službo. »Naš salon se razprostira na 150 kvadratnih metrih, je blizu tramvajske postaje nasproti koncertne hale (Stadthalle). Opremljen je tako, da mimoidoči vsak trenutek vidijo v notranjost, kaj počnemo. Spadamo v srednji cenovni razred. En obisk stane od 50 do 150 evrov, odvisno od zahtevnosti nege. »Nekaterim se to morda zdi veliko denarja, toda najkakovostnejša naravna kozmetika za nego živali ni poceni, ravno tako pa ne dodatki, s katerimi želijo lastniki ob posebnih priložnostih (poroke, okrogle obletnice in drugi jubileji) polepšati svoje pse. Mnogi si, denimo, želijo imeti enake čepice kot njihov kuža, dame pa enaka krilca kot njihova psička. Ureditev psa za poroko s čopki in kristali swarovski stane tudi po 350 evrov. A ne mislite, da kužkom nanesemo, kar si njihovi lastniki vtepejo v glavo! Nikakor ne! Če kosmatinci ne marajo oblek, sponk in drugih dodatkov, to pač poskušamo čim bolj obzirno povedati lastnikom. Bistvo je namreč blaginja živali,« je odločen Gorazd, ki ga zelo pogosto najemajo tudi za posebno pripravo psov pred pasjimi razstavami. Tudi takšen tretma ni ravno poceni, stane 250 evrov, kužka pa je treba dodobra pripraviti na stroge poglede komisije.
Na dan obdela tudi po dvanajst kosmatincev
Gorazd skupaj s pomočniki vsak dan »obdela« med deset in dvanajst psov. Večina ljudi brez ugovarjanja plača za dobro opravljeno delo, a se je treba bojevati za vsako stranko posebej, saj tudi na Dunaju saloni vsak dan zapirajo vrata, hkrati pa se pojavljajo novi, specializirani za pasme in modne trende. Da, prav ste prebrali, tudi psa lahko oblečete in postrižete po najnovejših zapovedih. A Gorazd vam tega ne bo naredil, saj ima preveč rad živali. Njegov recept za uspeh je delati z ljubeznijo samo tisto, kar psu ne škoduje. Sam ima bradatega škotskega ovčarja, ki je postal maskota njihovega salona. S kavča pogosto nadzoruje dogajanje v salonu, rad pa ga domiselno obleče. Modna muha? »Dokler se nisem poglobil v to, sem mislil, da je. A sem spoznal, da kužki zares potrebujejo obleke. Tisti, ki živijo notri, so običajno na 25 stopinjah Celzija, ko jih peljemo ven, pa se temperature spustijo tudi pod minus petnajst. Ker je takšnim psom onemogočeno počasno prilagajanje na zimo, jih je treba obleči. Nekatera oblačila pa razvajajo bolj gospodarje kot pse – če mu na primer nataknete dežni plašč, ga po sprehodu v dežju ni treba brisati. Kopalni plašč iz posebnega frotirja pa prepreči, da bi se kuža otresel po stanovanju. Seveda pa so poglavje zase oblačila, kot denimo avstrijske narodne noše, ki jih številni Dunajčani kupujejo za svoje pse, in druge kaprice. A jaz nisem poklican, da bi sodil o tem. Le izpolnjujem njihove želje, če so seveda v mejah normale,« je bil iskren Gorazd.
Jana št. 36, 8.9.2009
