Ljudje

Borec za pravice neljudi

Tina Nika Snoj
22. 9. 2009, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

V časih, ki so do ljubiteljev tobaka vse prej kot prijazni, je položaj predsednika društva kadilcev marsikaj drugega kot privilegij. Jaka Hergešič to dobro ve.

V časih, ki so do ljubiteljev tobaka vse prej kot prijazni, je položaj predsednika društva kadilcev marsikaj drugega kot privilegij. Za to, da nastopaš javno, pa potrebuješ že kar malo poguma ali vsaj dovolj zdravega pišmevuhovstva. Jaka Hergešič, ki je pred štirimi leti – še preden je bil sprejet strogi protikadilski zakon – s skupino enakomislečih ustanovil društvo, ima obojega dovolj. Zadnje tedne je bil, zaradi gospe Olge in njenega predloga, ki bi kadilcem na vrata stanovanja poslala kar policijo, medijsko precej izpostavljen, kot predstavnik društva pa tudi tarča prenekaterega srditega nekadilca.

»Cel kup klicev je bilo. A nobeden od njih na ravni vsaj približno kulturnega dialoga. To so bile grožnje, kletvice, zmerjanje. Neverjetno, kako nestrpni so nekateri, ko pride do te naše uboge razvade.« Napadali so ga, pravi, iz društev, ki si prizadevajo za protitobačne zakone. Bližnje srečanje je imel seveda tudi z gospo Olgo, ki je končno dosegla tisto, česar hitro sprejemanje najstrožjih tobačnih zakonov in vsesplošna gonja proti kadečim čarovnicam za čuda nista. Šla je čez nevidno mejo, ki loči svetohlinstvo od absurda. Končno je nekdo zahteval nekaj tako pretiranega, da je obrvi dvignila še tista najbolj zadrta čistunska javnost. Gospa Olga je v svoji vlogi protitobačne device orleanske ostala brez podpore in brez vzplamtele javne debate. Svojo pretirano gorečnost opravičuje, češ da naj bi ji šlo predvsem za ekstreme – bolnike s kroničnimi boleznimi dihal in alergike. Pa še morda za kakšnega dojenčka. »Priznam, da je nisem niti pogledal v oči. To, kar dela, je čisto nečloveško. Zamerim ji predvsem to, da je osebno zamero prinesla v javnost in da s položaja društva vodi svojo sosedsko vojno,« pravi Jaka. Drugače 28-letni kuhar z nekadilsko nestrpnostjo ni imel kaj dosti bližnjih srečanj. »Vedno pravim, da moramo biti kadilci obzirni do ljudi okoli nas. Vedno vprašam, ali koga moti, če kadim, in se vedno, ko prižgem cigareto na javnem kraju, umaknem malo stran. To se mi zdi prav in kulturno. Tudi sam ne maram, da se mi puha dim naravnost v obraz.«
Kriminalno združenje
Ustanovni člani društva kadilcev so Jaka in njegovih osem prijateljev. Ker se kadilci še posebno radi družijo in zabavajo – to so dokazale povsem znanstvene raziskave –, je glavna poanta društva prav to, in ozaveščanje o kulturi in gojenju tobaka. Nekajkrat na leto organizirajo zabavo za svoje člane, ki jih je že okoli petsto. Med njimi so tudi znana imena, ki pa jih tu ne bomo naštevali, da ne bi omadeževali njihove javne podobe. In prav te zabave dokazujejo, da imajo zelo prav tisti, ki so prepričani, da so uživalci tobaka manjvredna bitja, nagnjena h kriminalu. Kar nekaj zabav je bilo namreč takih, da se je kršil zakon.

Več v tiskani izdaji Jane, št. 38