Ko so Romana Polanskega v soboto, 26. septembra, aretirali na letališču v Zürichu, je bilo to za marsikoga veliko presenečenje, čeprav je znano, da je režiser že vrsto leto pravzaprav begunec v Evropi. Iz Francije, kjer živi, je kot že večkrat doslej pripotoval v Švico. Tokrat je bil povabljen na festival, kjer naj bi mu izročili nagrado za življenjsko delo, a so ga švicarski policisti pridržali. Polanskega je dohitela lastna preteklost.

Dogodek, zaradi katerega ameriške oblasti zahtevajo od Švice izročitev Polanskega, se je zgodil že pred več kot tridesetimi leti, natančneje marca 1977. Takrat je 44-letni že mednarodno uveljavljeni režiser posilil 13-letno deklico Samantho Geimer. V svetu je to močno odmevalo, Polanski pa je preživel 42 dni v kalifornijskem zaporu. V času, ko se je sodišče odločalo o dokončni razsodbi in mu je grozila daljša zaporna kazen, se je odločil za pobeg v Francijo.
Polanski je že dovolj trpel
Takoj po aretaciji v Zürichu so se spet obudile polemike o njegovi krivdi. V vrstah režiserjev oziroma filmskih ustvarjalcev jih je veliko prepričanih, da je Polanski že dovolj trpel in da bi ga morali oprostiti. V prvih dneh po aretaciji sta se oglasila režiserjeva prijatelja Martin Scorsese in Woody Allen ter javno pozvala švicarske oblasti, naj ga izpustijo. Tudi drugi oskarjevci, na primer Pedro Almodóvar, Jonathan Demme, David Lynch in še več kot sto filmskih delavcev je v peticiji zahtevalo enako. Podprlo jo je tudi Združenje francoskih umetnikov, ki je s tem želelo izraziti solidarnost z enim največjih sodobnih filmskih umetnikov. Med drugim so jo podpisali Wim Wenders, Terry Gilliam, Monica Bellucci, Tilda Swinton in Asia Argento.
Diplomatska akcija za rešitev Polanskega
Za razplet zadeve Polanski si očitno prizadevajo tudi po diplomatskih poteh. Francoski zunanji minister Bernard Kouchner je že drugi dan po aretaciji pisal ameriški državni sekretarki Hillary Clinton, naj se zavzame za režiserjevo izpustitev. Ne gre za mednarodno pravo, temveč za način aretacije, je poudaril. Polanski ima namreč v Švici hišo, kjer občasno živi in dela, doslej pa je vanjo vsaj petnajst let prihajal neovirano. Poleg tega ne gre pozabiti, da je Švica nevtralna država. Podobno predlagajo tudi Poljaki. Radek Sikorski, poljski zunanji minister, je prav tako že prosil Clintonovo, naj si prizadeva za ustavitev pregona. Znano je, da ima Polanski dvojno, torej francosko in poljsko državljanstvo.
Naj pedofil ostane brez kazni?
Toda vsi se ne strinjajo, da bi morali pri Polanskem narediti izjemo. Na številnih forumih je javno mnenje velike večine, da mora – ne glede na svoje zasluge in dosedanje trpljenje – odslužiti kazen. Pravica je pač enaka za vse.
Glavnih dejstev ni mogoče spregledati in Polanski je za mnoge le pedofil na begu, za kakršne javnost navadno ne pokaže niti najmanjšega usmiljenja. Zagovorniki izkoriščajo svojo slavo, hollywoodski zvezdniki pa so znani po tem, da se ščitijo med sabo, pravijo jezni komentatorji na blogih. Polanski sodi v ječo. Nekdanji javni tožilec iz Los Angelesa pa je povedal, da bi ljudje, ki ga zagovarjajo, Polanskemu kazali manj naklonjenosti, če bi poznali vse podrobnosti njegovega početja.
Oprostila mu je
Žrtev Samantha Geimer svoje identitete ni nikoli skrivala in je v pogovornih oddajah večkrat pojasnjevala, kaj se je zgodilo. Hkrati tudi poudarja, da je dogodek prebolela. Njeno življenje je ne glede na mučno preteklost teklo naprej, zdaj si želi živeti v miru. Pri osemnajstih je zanosila, a zveza ni trajala niti do rojstva otroka; pozneje se je poročila in ima z novim možem še dva otroka. Družina se je preselila na Havaje in se ne ukvarja s preteklostjo.
Geimerjeva, danes 45-letna gospa, je režiserju celo ponudila pomoč, saj misli, da bi bilo za vse dobro, če bi se zadeva čim prej končala. Zato je spet pripravljena pričati pred sodiščem. Treba je dodati, da je Geimerjeva že dobila tožbo proti režiserju in da ji je ta moral plačati odškodnino, katere višina pa ni znana.
Do razpleta je daleč
Švicarske oblasti pojasnjujejo, da se je aretacija zgodila na zahtevo ameriških pravosodnih organov. Zdaj ima ameriška stran na voljo 60 dni za predložitev vseh dokazov, ki so potrebni za izročitev Polanskega. Režiserja skoraj gotovo ne bi izpustili na prostost v Švici, temveč je verjetneje, da bi ga vrnili v Francijo, od koder je pripotoval, in mu preprečili ponoven vstop v državo.
Predstavnik sodišča v Los Angelesu je povedal, da se je Polanski doslej izogibal aretaciji, ki so jo skušali doseči po diplomatski poti, a režiserjev odvetnik to zanika in trdi, da je neovirano potoval po evropskih državah.
Vsekakor pa bo postopek za dokončno rešitev zadeve Polanski še dolg in zapleten. Kljub zaslugam na področju filmske umetnosti pa bo – naj bo pravici zadoščeno tako ali drugače – njegovo ime za vedno ostalo omadeževano z napadom na deklico, ki se ne bi smel zgoditi.

Kaj se je zares zgodilo marca 1977
Pred letom dni je postal javnosti dostopen zapisnik zaslišanja takrat trinajstletne deklice Samanthe Geimer, ki razkriva številne podrobnosti o dogajanju v hiši Jacka Nicholsona, v katerega je bil vpleten Roman Polanski.
Geimerjeva in Polanski sta se prvič srečala pri njej doma 13. februarja 1977. Režiser je prosil njeno mamo, ali jo lahko na samem fotografira za francosko revijo Vogue, in ta se je strinjala, ker bi to deklici lahko pomagalo pri nadaljnji karieri. Prvo slikanje se je zgodilo čez teden dni nekaj ulic stran od doma. Prosil jo je, naj zamenja bluzo, kar je pred njim tudi naredila. Nato ji je predlagal, naj jo pravzaprav sleče. Ubogala je, čeprav ji je bilo neprijetno.
Ko se je pozneje vrnila domov, ni povedala materi, da se je fotografirala gola, ker je nameravala najprej pojasniti Polanskemu, da se tako ne želi več slikati.
10. marca se je spet pojavil pri njej doma. Geimerjeva se je strinjala, da jo spet fotografira. Po slikanju sta se odpeljala v hišo Jacka Nicholsona.
Tam ji je Polanski začel ponujati šampanjec in zahteval, da spet pozira z golim zgornjim delom telesa. Fotografiral jo je, ko je pila, sprva prijazen, a deklica je nato le dojela, da ima Polanski še druge namene. Vendar ni vedela, kako naj se izvleče. Ko ji je ponudil košček quaaluda, takrat priljubljene vrste droge, jo je vzela in izpolnila njegovo naročilo, naj gre v kad. Tam jo je najprej slikal, nato pa se ji je v vodi pridružil še sam. 
Ko jo je začel grabiti okrog bokov, je skočila iz kadi, a ji je sledil. Povedala mu je, da želi oditi domov. »Da, kmalu te bom odpeljal,« je odgovoril Polanski. »Ne, takoj moram domov,« mu je odgovorila Geimerjeva, a prepričevanje se je končalo na postelji v spalnici. Nobena prošnja in rotenje, naj jo vendar odpelje domov ali preneha, ni pomagalo. Še več, prej je želel izvedeti, ali jemlje kontracepcijske tabletke in kdaj je imela zadnjo menstruacijo. Končalo se je pri analnem posilstvu, ko jo je odrešilo trkanje na vrata. Verjetno je bila to Anjelica Huston, takratna Nicholsonova partnerica, a deklica je ni poznala. Spomnila se je le, da je ženska vprašala: »Roman, si notri?« Polanski je odšel k vratom in jih nekoliko odprl, da bi se pogovoril z žensko. Takrat se je Geimerjeva oblekla in se odpravila k vratom, vendar ni spregovorila z žensko, saj se je Polanskega precej bala. Ta jo je ustavil in vse se je začelo znova. Ko je končno odnehal, se je Geimerjeva smela obleči in ga počakati pred avtomobilom, da jo odpelje domov. A potem se je začel nov pekel. Sestri in materi je povedala, kaj se je zgodilo, in Polanskega so naslednjega dne aretirali. Trdil je, da je deklica privolila v spolni odnos, Anjelica Huston pa je v zaslišanju povedala, da je bila Geimerjeva videti neprijazna. »Bila je kot ena tistih punc, ki jih je veliko naokrog in za katere ni jasno, koliko so pravzaprav stare, tam nekje do 25 let.« Končalo se je, kot rečeno, z njegovim pobegom v Francijo.

Jana, 40/2009