Ko je odjeknila novica, da je Borut Pahor za novega predstavnika za stike z javnostjo svoje stranke postavil Denisa Sarkića, je med slovenskimi novinarji završalo. Toliko bolj med tistimi, ki Denisa dobro poznamo. Med svojo dolgo reportersko kariero je namreč obveljal za najprodornejšega fotografa v državi in (kadar je bilo treba) najbolj zapeljivega, vendar obenem tudi najbolj divje nezanesljivega sodelavca. Edino, kar je prekašalo njegove rutinske dvourne zamude, so bile bizarne zgodbe, s katerimi je zamujanje skušal upravičiti … Je pa tudi res – in to je seveda bistveno – da je svoje delo na koncu po navadi opravil, in to z odliko, pa četudi je pri tem komu življenje skrajšal za deset let.
Ko je delal za Mladino, je bil eden najboljših reportažnih fotografov v Sloveniji, nato je postal spletni poročevalec provokator na Jonasovem spletnem portalu Vest.si. Tudi v tej vlogi se je sijajno znašel, saj je bila njegova agresivno barvita osebnost kot nalašč za tak napol gverilski aktivizem. »Kako naj dam izjavo, ne da bi vi kaj vprašali?« mu je nedavno na neki tiskovni konferenci jedko odvrnil Janez Janša, ko ga je Denis vprašal, ali bo samo dal izjavo ali bo nemara tudi odgovarjal na vprašanja.
Za nekatere torej prodorni očarljivec, za druge adrenalinska ikona, za tretje fascinanten psihopat – Denis Sarkić je v resnici eden najzanimivejših ljudi, kar sem jih spoznal. In vsi reportažni izgredi, ki sem jih zaradi njega utrpel v najinih sedmih skupnih letih na Mladini, bi si najbrž zaslužili nič manj kot svoj roman.
- Informacija o tvoji novi funkciji je v novinarskih vrstah ustvarila veliko senzacijo. Nekaj jih je bilo celo globoko zgroženih. Lahko razumeš, zakaj? No, za začetek morda zato, ker je šlo za dezinformacijo. Jaz zdaj nisem »Pahorjev PR«, kot se to rado posplošuje, temveč sem strankin predstavnik za strateško komuniciranje in nove tehnologije. Seveda je to izrazito piarovsko delo, a Borut Pahor je kot predsednik vlade še vedno s svojo lastno PR službo v kabinetu, kjer je njegova prva svetovalka za odnose z javnostjo Špela Vovk.
- Ki je v zasebnem življenju tudi tvoja partnerica, kajne?
Tako je. Lahko pa razumem, zakaj je novica o moji novi službi marsikoga presenetila. Novinarji vedo, da sem bil precej nevsakdanji reporter, zato me morda težko vidijo v tej moji novi vlogi, ampak pazi: nikoli v življenju ne smeš ostati na istem mestu. Če ostaneš, potem si greš najpozneje čez deset let na živce. In vsako ponudbo moraš zelo dobro pretehtati. V življenju moraš hoditi vedno naprej, nikoli nazaj! Ko opravljaš svoje delo, moraš osebnostno rasti. Po preskoku na videoreporterja bi se morda še dalo iti nazaj na fotografa, po preskoku na piarovca pa nikoli več nazaj na novinarstvo.
- Čakaj no, iz teh tvojih besed o »naprej« in »nazaj« bi se dalo sklepati, da se ti zdi piarovec več kot novinar! Ja, je. Seveda je. Čeprav sta to v resnici dve različni sferi in je težko primerjati.
- Lump, da ti ne bomo kake primazali! Kako lahko rečeš kaj takega? Ja no, gotovo si v življenju lahko ustvariš večjo kredibilnost kot šef strateškega komuniciranja neke politične stranke, kot če si zgolj neki »navaden« novinar. Novinarji, ki vztrajajo v svojem poklicu, pri nas večinoma dobijo trebušček, navadno kadijo, visijo za računalnikom in prežvekujejo kosti, ki jim jih mečejo politiki ali piarovci. Vse življenje prežvekujejo – in tisti, ki jim te kosti vse življenje servirajo, so torej prav gotovo v nekem višjem delu piramide.
- Eh, morda po materialnem statusu … Ampak zato morda vsak četrti novinar ne bo šel v pekel, piarovci pa tako rekoč vsi do zadnjega! Služba za stike z javnostjo je že v osnovi plačano laganje v interesu centrov moči! Ne, zame je piarovstvo navadno nadgradnja novinarskega poklica. Sem absolutno proti temu, da se lahko ljudje kar mirno vračajo v novinarstvo iz politike in stikov z javnostjo. Ker kako si lahko kot novinar še kredibilen, če greš v življenju tako nazaj? Morda v Italiji, kjer se novinarji odprto opredeljujejo, ali so desni ali levi, pri nas pa se velika večina v resnici pretvarja, da so nevtralni. Ne vem, meni se nikakor ne zdi kredibilno, da nekoga najprej voliš, potem ga pa kot novinar štiri leta neusmiljeno kritiziraš.
Več v novi Jani, št. 41, 13. 10. 2009
