»Če obleka naredi človeka, ga je bilo prej zelo malo!« je prepričan Aleš Gulič, človek, zaradi katerega, pravijo, sta se stresli vlada in cerkvena javnost. Nekonvencionalen mož s samosvojim načinom oblačenja, z dolgimi sivimi lasmi in lesenimi cokli je tisti študentski nagrajenec Prešernovega sklada, motorist, prijatelj Laibachovcev, slavist, novinar, učitelj, urednik in poslanec, ki je pri petinpetdesetih letih nepričakovano postal tudi direktor Urada za verske skupnosti. Iskren in trden mož, ki je na sprejemu vseh triinštiridesetih verskih skupnosti poleg načelnosti (»Vse verske skupnosti bom obravnaval enako!«) pokazal, da se posebnim priložnostim pokloni tudi z elegantno obleko in salonskimi čevlji. V pogovoru za Jano pa je potrdil pokončnost brez dlake na jeziku!

- Vera je zelo intimno doživljanje sebe in sveta, religija – latinski koren pomeni obvezo, dolžnost – pa zahteva od vernikov ravnanje po pravilih. Kje ste tu vi?
Zunaj tega, ker nisem verujoč, nisem pa tudi pripadnik nobene verujoče skupnosti. A te stvari kar dobro poznam, ne le iz študija slavistike, fasciniralo me je tudi, kako lahko verujočim vera pomaga: to sem videl v bolnišnici, tudi pri zdravljenju odvisnosti od alkohola. Neverjetno je, kako je vera nekaterim pomagala, žal pa je druge naredila zelo pasivne, saj so mislili, da bo kdo drug postoril tisto, kar bi morali sami. Vedno sta dobro in slabo prepletena.
- Toda vsak veruje v kaj, tudi v naravo ali ljubezen. Vera ne pomeni nujno verovanja v nadnaravne sile.
Tu zoprno in tečno ločujem med verovati in verjeti (nasmeh): verjamem v ljubezen, v naravo, vem, da te stvari so. A ne le racionalno, ki je stvar dometa: pred tristo leti smo veliko manj vedeli, a smo tudi doživljali: če verjameš v gravitacijo ali ne, če veš kaj o njej ali nič – padeš! Če stvari prepoznavaš, potem verjameš, če jih ne prepoznavamo, lahko rečemo, da o tem še ne vemo dovolj, da bi jih lahko dokazali in/ali racionalno spoznali – a te stvari so.
- Govorite o stvareh, ki jih občutite, a jih razumsko ne morete opredeliti?
Ja, ali pa jih ne znamo artikulirati, ker je jezik nekako omejen. Vi, ki ste pesnica, zelo dobro veste, kako težko je ubesediti prav čustvena stanja. Čutimo, vemo, da je, ogromno proze in pesmi je napisanih, a v tem spoznavnem svetu, kolikor ga imamo, ne moremo vsega ubesediti.
- Če vam povem, da sem komunicirala s pokojnim očetom in izvedela stvari, ki jih nisem vedela, a sem jih lahko preverila – na katero področje bi uvrstili takšno izkustvo?
Na področje psihologije. Najbrž ste s svojim očetom komunicirali, dokler je živel, in ta človek je v vsakem primeru ostal v vas. Posmrtno življenje je vezano na spomin rodov, ki prihajajo za umrlim človekom. In tudi ne umreš takoj: dokler se te sorodniki, prijatelji in znanci spominjajo, si živ in jih še vedno »vodiš«. Nekatere stvari so neznane in nenavadne.
- Verjamete v reinkarnacijo?
Tudi reinkarnacijo se da nekako razložiti – kakšno reč včasih le preberem, a ne verjamem v tem smislu, da se človek vrne skozi druga ali ista bitja, dokler se ne združi v neko enost. Mislim, da ne gre tako. Ali pa sem tako zaverovan v enkratnost človeškega bitja …
- Pa ne moremo dokazati, tudi vesti ne?
Vest živiš!
- A duhovnost tudi živite?
Prav gotovo živim del življenja, ki mu mnogi rečejo duhovno!

Več v novi Jani, št. 41, 13. 10. 2009