Kako je prišlo do tega vajinega sožitja, sobivanja, sodelovanja?
Tomaž: Nataša je zdravilka, jaz pa alpinist in človek, ki živi za trenutek. Življenje je sestavljeno iz trenutkov – če si jih dovoliš pokloniti samemu sebi.
Nataša: S Tomažem se poznava deset let, prvič sem ga videla v Katmanduju, po Anapurni – vsi so bili zadovoljni, zagreti, radoživi, proslavljali so. On me ni niti videl, jaz sem ga – oblečen je bil v rdeče in rekla sem si: Ma kakšen potenten tip! (smeh). No, zares sva se srečala po Tomaževi nesreči.
Tomaž: Eden od prijateljev me je pripeljal k Nataši in tako sva se drugič
spoznala na njenih stopnicah, kjer mi je pokazala fotografijo prvega srečanja
(smeh) – Nataša je takrat iskala duhovnost, mi pa evforijo! Tja sem prišel kot
 pacient in najprej sva začela delati na moji preteklosti, veliko sva se ukvarjala z
zdravljenjem na mojem fizisu, na eteriki … Postopno sva odgrinjala plašč
preteklosti, jo drobila, soočal sem se z iluzijami, stvari so se postopno
odpirale, zdravile in prešle v višje zavedanje. Včasih je bilo več pelina, drugič
več veselja in šlo je na bolje. No, počasi sem postajal vse bolj njen učenec, zdaj sva si kot učitelj učitelju.
V kakšnem stanju je bil Tomaž, ko je prišel k vam – vi z opazovanjem avre
prepoznate težave, vzroke …
Nataša: Tomaž je prišel k meni pravzaprav brez nog, čeprav ju je fizično imel. Zanimivo je bilo, da si je poškodoval ravno noge, kar mi je dalo takoj misliti. Ponavadi sem na začetku bolj tiha, ljudem pustim, da govorijo, da vidim, kako so sestavljeni, kako vidijo svet, kako ga zaznavajo. Prve terapije so bile bolj posvečene krpanju, saj je bilo z njim res hudo.
Ne bi rekla, da je izžareval kakšno energijo (nasmeh). Drugi
del, ko sva se začela ukvarjati z njegovo osebnostjo, je postajal bolj zanimiv.
Zakaj se zgodijo takšne nesreče, kot se je Tomažu, zakaj se zamajejo
življenjski temelji?
Nataša: Sam pri sebi in znotraj sebe je moral marsikaj urediti. Konča se neki
ciklus, ki ga je treba razumeti in doumeti, da se lahko začne nov. Če ne gre
drugače, za to poskrbi narava na krut način in te ustavi. Tudi Tomaž je odrival prave probleme, višja sila pa ga je opozorila, da v njegovem življenju vendarle ni vse dobro.
Tomaž: Sem ali zelo globoko pod zemljo ali pa sem visoko v višavah. Vmes me pravzaprav ni, in to je za ljudi okoli mene težko sprejemljivo in moteče. Vsaka duša ima svoje poslanstvo: sem sem prišel z energijskim nabojem, ki ga včasih tudi sam težko obvladujem. Potrebujem soočenje s samim seboj in pri tem so v pomoč različni viri – eden od teh je bila Nataša.
Ste verjeli, da lahko postavi vas in vaše noge na noge? Da lahko to skupaj
uredita?
Tomaž: Ne verjamem v naključja in hvala bogu, da se je takrat zgodilo tako! Najtežje se je soočiti sam s seboj! Treba se je strezniti, se pogledati v zrcalo in brskati po tistem, kar ti ni všeč. Kar naenkrat se znajdeš na drugi strani zidu, ki si si ga zgradil sam – to je zid iluzij, trdno zasidranih, togih idej. Počasi prideš do tega, da si pomemben samo ti in nihče drug! Egoizem je, ko drugim ne pustiš stran od sebe! Imeti rad sebe in poskrbeti zase je stvar osebne rasti! Če tega ne narediš, padeš.
Kako je konkretno potekala pomoč?
Nataša: Ko po energijskih poljih vidim, da je pravi čas, začnem človeka spraševati, prej ne, ker ne bi imelo smisla. Če sem prehitra, se človek zapre, ne zna v sebi poiskati ničesar, je v neenakovrednem položaju, pojavi se strah in potem je konec. Dokler je Tomaž brskal po svoji osebnosti, sva imela dosti dela. Ko pa je začel sprejemati samega sebe v svojih vihravih idejah in z vsemi svojimi preteklimi dejanji, ko je sprejel, da je vse, kar misli in čuti, on, so se stvari začel bistveno hitreje popravljati.
Vidite vse odzive človeka zapisane v njegovem energijskem polju?
Nataša: Vidim, če sem pozorna. Velikokrat nočem opazovati in gledam vstran.
Tomaž: Nataša se razlikuje od drugih terapevtov prav po tem, da te pripravi do tega, da si sam odgovoriš na vprašanje. Vodi te, da sam potuješ po lastni preteklosti, duši. Pomaga ti, da se pozdraviš sam – saj te ne more nihče drug.
Energije, ki jih zaznavate, verjetno pripomorejo k temu, da veste, kje je nekdo, ki mu pomagate?
Naraša: Da, ampak energije nihajo, dokler ni popolnoma vse pospravljeno. Toda dokler živimo v temi, je tema – sivo, rjavo, temno, temno modro. Ko pa se začne človek razsvetljevati, to pomeni, ko se začne spoznavati in neha udrihati po drugih, se začnejo barve jasniti – čisto drugačne so. Zelo večplastni smo! Proces sprememb se dogaja z malimi koraki in traja vse življenje – škoda je vsakega dneva! Pri Tomaževi peti in stegnenici je bilo treba veliko popravljati na energijski ravni. Eterično telo je bilo zelo poškodovano, energija je bila na desni nogi in levi peti popolnoma ustavljena. Bil je v nezavidljivem energijskem in fizičnem stanju.
Tomaž: Desna noga je bila takrat pravzaprav hroma, v peti sem imel dvanajst mesecev štiri kirurške žlice sekvestrov (odmrlih kosti), ki so čakale na trenutek, da bi peta popustila – hitro bi prišlo do gangrene in rezanja noge pod kolenom. S tem se nisem hotel soočiti! Dobil sem tudi maščobno embolijo in še nekaj napadov pljučne embolije … To, kar sva delala z Natašo, je bilo generalno čiščenje! Ko sva spravila stabilizirala noge, sva se spravila gledati, kaj je pod parketom.
Pa vi, Nataša, vidite energije od nekdaj?
Nataša: Videnje poznam od majhnih nog, zaznave, čutenje drugih ljudi pa sem začela razvijati zavestno, po tridesetem letu, ko se nisem znašla in nisem imela prav dobrih popotnic za življenje. Po sebi začneš brskati takrat, ko res nisi več zadovoljen. Vsak zase smo točke luči, vsak s svojo nalogo. Vsak ima svojo pot. Ne smemo obsojati drugih za svoje trpljenje, oh, že to je takšna odskočna deska za življenje! Odpre ti skoraj ves svet! Ljudje se bojijo, ker se ne zavedajo, kakšno moč imajo v sebi! Večina ljudi s poškodbo, kakršno je imel Tomaž, bi ostala na vozičku, on pa je izkoristil vse svoje vire, hotel je, videl se je hoditi! Videl se je hoditi, ker si je odprl tretje oko!
Tomaž: Vizualizacija je zelo pomembna! Živimo v času oblike, in ne vsebine, v katerem ni ne časa ne prostora za vrednote, ampak samo za trenutne radosti. Pa ti naenkrat nekdo spodmakne tla pod nogami in se soočiš sam s seboj. In te je sram. To privede do strahu in jeze, da ne bi izgubil še samega sebe. Vse lahko preoblikuješ sebi v prid in greš po poti matere Tereze, lahko pa te odnese do Hitlerja! Vsi smo krvavi pod kožo.
V vsakem je vse.
Tomaž: Vse, od skrajnih plusov do skrajnih minusov. In dokler ne prehodimo celotne poti, ostane zavedanje samo na eni stopnji: če se preveč obremenjujemo s tem, kaj bo rekla okolica, obstanemo. Ne zapravljajmo talentov, ki smo jih dobili! Če živiš z njimi in jih razvijaš, nase vlečeš dobro; ko se zapiraš, vlečeš nase ves drek, ves si črn, kepast. To pa Nataša vidi.
Kako si pomagati?
Nataša: Če želimo začutiti samospoštovanje, začutiti lastno vrednost in vedeti, kaj je samopodoba, moramo vedeti, iz česa smo sestavljeni: vedeti moramo vse o svoji družini, koreninah, kaj smo s tem pridobili, kaj smo postali kot posledica vzgoje, kakšen je naš čustven odnos do stvari, do ljudi, do živali, rastlin in do nas samih, kaj si mislimo o sebi – v komunikaciji z drugimi se pojavijo težave, če stvari niso postavljene v red. Pojavijo se konflikti, zamere, ljubosumje, človek se počuti nepomemben … Treba je razumeti svojo sestavljeno osebnost.
Tomaž: Če so korenine gnile, se začne telo sušiti – če se ne razumeš z mamo, očetom, bratom, te to tepe vse življenje, ves čas udarja na plan. Dokler se s tem ne soočiš, ne sprejmeš, ne moreš naprej. Starše je treba sprejeti kot prijatelje, ki so te imeli v svojem varstvu in so te popeljali naprej; sprejeti jih takšne, kot so, in ne takšne, kot bi lahko bili! Dokler uporabljamo besedo »zakaj« in svojilne zaimke moje, tvoje …, do takrat gre vse navzdol.
Nataša: Če se zavedaš, da si vreden cilja, imaš tudi sposobnost, da se potrudiš temu slediti. Toda treba je biti aktiven in delati. Preboj pri Tomažu se je zgodil takrat, ko se je začel sprejemati.
Dvakrat ste že bili s Tomažem na odpravi. Kaj delate tam?
Nataša: V visokogorju opazujem avro nosačev, zdravnice, kuharjev, alpinistov in seveda Tomaževo. Avre narišem in jih primerjam. Zelo različne so: nekateri alpinisti uporabljajo zgolj fizična telesa in zelo malo duhovna, tudi plezajo tako – tudi ob hudih naporih uporabljajo samo fiziko. To mora biti res hud napor! Pri Tomažu je nekaj časa ravno tako, toda v nekem trenutku, on ve kdaj, se preklopi in njega ni več! To je ta sposobnost, ki jo ima, ko lahko združi energijo srca in uma, ko izbira in izbere nekaj takšnega, kar je precej višje, kot smo mi sami. On pleza in je plezano! Obenem!
Tomaž: Stene so ženskega spola – gre za erotično privlačnost. Daš se, predaš! Ni pričakovanj, ni navezanosti, samo sprejemanje je. Z Natašo preučujeva in raziskujeva barve avre, ki jih zaznava ob mojem plezanju že nekaj let – in res gre za nekaj novega. Po svojih občutkih vem, kaj ona vidi. Vem, kdaj preklopim, kdaj sem prisoten in kdaj ne. Ko me ni, najbolj sem. Živiš samo tisti trenutek, ko se ne bojiš ne živeti ne umreti. To so trenutki, ko se čas ustavi.
Nataša: In ko se čas ustavi, Tomaža resnično fizično ni več! So le avrične barve, in to kakšne!

 Članek iz Jane št.26, 2005