Galu vedno znova uspe ugotoviti, kaj je v življenju pomembno in kaj ne. S svojimi dosežki in trudom pri ozaveščanju javnosti dela pomembne korake, a ovire v glavah ljudi so včasih hujše od arhitekturnih, ki se jih da navadno odpraviti že z nekaj kilogrami cementa ali montažo dvigala, pravi. Njegovo odprto pismo, ki je bilo objavljeno na spletni strani Smučarske zveze Slovenije, je njegov odziv na razlikovanje med dosežki športnikov invalidov in dosežki »zdravih« športnikov, in to v največjih športnih instancah Republike Slovenije, tistih, ki bi morale najbolj spodbujati športnike invalide.
Potem ko so leta 2008 s kategorizacijo vrhunskih športnikov končno izenačili tri slovenske športnike invalide – edine športnike invalide s statusom svetovnega razreda, med drugim tudi Gala Jakiča – s preostalimi vrhunskimi športniki, je to pomenilo upanje, da bodo ene in druge končno obravnavali enako. A potem so te izjemne in v svetu uveljavljene športnike izvzeli iz nagradnega sklada za posebne dosežke, ki naj bi promovirali Republiko Slovenijo. Novo stigmatiziranje vrhunskih športnikov invalidov, nespretno izrečene in nečloveške besede direktorja Direktorata za šport Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije ter izjave nekaterih predstavnikov Olimpijskega komiteja Slovenije so zelo razžalostile Gala Jakiča.
A ne glede na to je Gal še vedno večni optimist, fant, od katerega bi se lahko vsi veliko naučili. »Sam še vedno pravim, da je bil moj infarkt hrbtenjače najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju – s seboj je sicer pripeljal voziček in nekatere težave, mi je pa hkrati prinesel tudi veliko dobrega, na primer šport, s katerim se najverjetneje ne bi nikoli tekmovalno ukvarjal, dosežke in prijatelje, gimnazijo Vič Ljubljana, na kateri so me več kot izvrstno sprejeli in kjer sem med drugim spoznal tudi svojo zaročenko,« pravi Gal Jakič.
Odprto pismo Gala Jakiča, slovenskega reprezentanta v alpskem smučanju invalidov:
Sedim pred računalnikom v ZDA in berem novice o »incidentu«, ki se te dni dogaja v domovini, kjer znova vlečemo črto med »zdravimi« in tistimi, ki jim »nekaj manjka«.
Vsak športnik se spominja svojega prvega treninga. Plesalke se spominjajo prvih baletnih krilc in copatk, košarkarji nove žoge in svetlečega se parketa, plavalci tistega lesketa v globinah bazena. To so trenutki, polni veselja in lepih spominov, takšnih, ki jih shraniš na posebno mesto. Življenje vsakega športnika invalida se začne drugače – po navadi s svetlimi lučmi bolnišnice, ki nekako nerealno lebdijo nad glavami in slikajo svet, drugačen od tistega, ki je bil prej. Moj svet se je na glavo obrnil, ko sem bil star trinajst let. Spat sem šel atlet in se zbudil hrom, brez zmožnosti sedenja in hoje, kot še enkrat rojen otrok, pri trinajstih letih znova zavit v plenice. In ta svet je prekril prejšnjega, tistega, v katerem sem hotel postati olimpijec in teči na 110 metrov z ovirami.
Potrebna je bila odločitev, da moje življenje zato ne bo nič slabše, da bo nov svet prav tako svetel in lep. In tako je voziček nadomestil tisto, kar so prej počele noge. Taki so začetki kariere športnika invalida – trenutek, ko se tvoj svet in svet tvojih bližnjih sesuje v tisoč koščkov. In spet si otrok z veliko sestavljanko življenja, ki jo poskušaš spraviti v red.
Prvi cilj vsakega športnika invalida je, da lahko s športom znova s ponosom pogleda svetu v oči. Da gibalna oviranost ni enaka finančni nezmožnosti (kot sem poskušal lepo razložiti prijazni starki, ki mi je v središču Ljubljane ponujala dva evra – »Nate, no ... da boste imeli,« mi je dejala), da imajo njegovi dosežki v novih razmerah lahko večjo težo kot prej. Da je dan lahko lep zgolj zato, ker se zjutraj zbudiš, in da ga dež in toča ne moreta kar tako pokvariti. Drugi cilj športnika invalida je v izbranem športu premagati samega sebe. »Najprej tekmuješ sam s seboj, nato z drugimi,« je ena najboljših lekcij, kar sem jih dobil v življenju.
Vsak športnik invalid se v življenju bojuje z ovirami, arhitekturnimi in tistimi v glavah. In čeprav se arhitekturne počasi umikajo, je tiste v glavah včasih težko premakniti. In tako nam včasih športnikom ob vseh naporih treninga zmanjka energije za dokazovanje, da zmoremo sami čez cesto in da nismo tako ubogi, kot se morda zdimo. In takrat za trenutek obupamo, ukvarjanje s politiko odložimo na stran in vse usmerimo nazaj v šport – da bi z dosežki dokazovali in spreminjali svet na boljše. Pokazali, da smo najprej športniki in potem invalidi.
Lepo mi je nekoč dejal Jože Okoren, dobitnik Bloudkove nagrade za življenjsko delo: »Saj ne, da tebi kaj manjka, samo hoditi ne moreš.« In v tej luči je zame junak vsak, ki spravi svoje življenje v red in se v svojem novem svetu odloči za šport. In čeprav sanje o medalji z olimpijskih iger nadomesti želja po tisti s paraolimpijskih, je vložek enak – leta in leta garanja ter odpovedovanja. In če imaš poleg vsega še kanček sreče, lahko s še večjim ponosom nosiš državne simbole in predstavljaš svojo državo na tekmovališčih po svetu.
Šport je moje življenje, to je bil in to bo ostal. Moje športne dosežke priznavajo in spremljajo številni najboljši slovenski športniki in s ponosom lahko številne izmed njih imenujem za prijatelje. Smučarska zveza Slovenije me je na začetku sezone predstavila enakovredno kot preostale reprezentante. In čeprav me izjave direktorja Direktorata za šport Ministrstva za šolstvo in šport RS ter nekaterih predstavnikov OKS zelo žalostijo, se zaradi njih moje športne ambicije ne spreminjajo. In brez skrbi lahko svojo energijo še naprej vlagam v šport, zavedajoč se, da bo prihodnost dokazala, da se jim je v izjavah hudo zareklo.
Gal Jakič, slovenski reprezentant v alpskem smučanju invalidov, kandidat za nastop na zimskih Paraolimpijskih igrah v Vancouvru 2010
Tekst: Ž.K.
