Slavni ameriški psiholog Philip Zimbardo je pred kratkim v Zagrebu predstavljal svojo novo knjigo Luciferjev učinek: zlo na delu. Govoril je o tem, kako tanka je črta med dobrim in zlim ter kako lahko je to mejo prestopiti. Ljudje se damo presenetljivo lahko zapeljati v zločine, če so izpolnjeni določeni zunanji pogoji. Kako torej dober ali pa vsaj normalen človek postane hudoben? Sprememba se zgodi v naslednjih korakih: najprej brez posebnega razmišljanja naredimo majhen korak, nato razčlovečimo druge, si zagotovimo anonimnost (nismo posamezniki, ampak predstavniki večje skupine), pomembno je, da se znebimo osebne odgovornosti in slepo ubogamo avtoriteto, saj nekritično sprejmemo skupinske norme, obenem pa še pasivno toleriramo zlobna dejanja.
Večina bi nas lahko ubijala
Kako to poteka v praksi, je čudovito ponazorila znana raziskava ameriških socialnih psihologov. Predvidevali so, da bodo med tisoč ljudmi našli le en odstotek takih, ki bi bili pripravljeni ubijati. Osupli so ugotovili, kako zelo se motijo. Takšnih je bilo kar 65 odstotkov. Prostovoljcem so rekli, da sodelujejo v znanstvenem eksperimentu o izboljšanju spomina. Igrali naj bi učitelje in svoje »učence« z elektrošokom kaznovali vsakič, ko narobe odgovorijo na vprašanje. Na voljo so imeli razpon od komaj zaznavnih elektrošokov do tistih v jakosti, ki človeka ubije. Skrivanje za belo haljo in izgovorom, da gre za znanstveni eksperiment, je bilo dovolj, da sta bili kar dve tretjini tako moških kot žensk pripravljeni brez slabe vesti gumb na kontrolni plošči obrniti do konca, kljub temu da so »učenci« prepričljivo igrali svoje bolečine. In s tem pokončati nedolžnega človeka, čigar edini greh je bil, da si ni zapomnil odgovora na vprašanje. Zimbardo to nepredstavljivo neprizadetost in okrutnost pripisuje temu, da so prostovoljci lahko osebno odgovornost preložili na znanost in vodje »laboratorija« ter se tolažili z višjimi cilji, za katere to počnejo. Če ob tem ljudi še oblečemo v uniforme in jim s tem vzamemo individualnost, bodo zla dejanja še hitreje sprejemljiva. Tudi zato se vojščaki in vojaki že od nekdaj že navzven trudijo ločiti od svojih nasprotnikov. Po drugi strani nasprotna uniforma sovražnika učinkovito razčloveči, naredi iz njega manjvredno bitje ali celo nekaj nevarnega in škodljivega, kar je treba zbrisati z obličja zemlje. Bolj ko nasprotnik pooseblja zlo, lažje bo ljudi prepričati, da nimajo zadržkov niti pred umorom. Takšno ideologijo, ki opravičuje zlo in ga celo povzdiguje v uslugo narodu in domovini, so s pridom izkoriščali tudi Hitler, Stalin, Bush in Milošević, še pred tem pa gonjači sužnjev in osvajalci neevropskih celin od Amerike do Avstralije. V Ruandi je bilo dovolj, da je hutujska vlada Tutsije oklicala za navadne ščurke, pa jih je bilo ljudstvo pripravljeno pobiti 800.000 v stotih dneh.
Junake lahko vzgajamo
Ljudje radi poenostavljamo stvari na črne ali bele. Tako jih večina verjame, da je človek nagnjen k dobroti ali pa k zlu. Resnica je, vse kaže, drugačna. Vojak, ki je v Iraku pretepal zapornike, bo doma morda rešil utapljajočega se otroka in pazniki iz Dachaua so bili neredko ljubeči očetje in možje. Pri tem Zimbardo ločuje med tistimi redkimi, katerih življenje se vrti okoli žrtvovanja v dobro družbe, ki jih imenuje kronični heroji, ter tistimi ljudmi, ki herojsko dejanje naredijo v naključnih razmerah. Herojska dejanja so vedno posebna, heroji pa najpogosteje navadni ljudje, ki po navadi rečejo, da dejanje ni bilo nič posebnega, da so naredili le, kar bi na njihovem mestu storil vsak. Nekatere okoliščine tako lahko priženejo navadne ljudi do tega, da storijo zlo dejanje, druge razmere pa istega človeka lahko pripeljejo do herojstva.
Več v tiskani izdaji revije Jana, št.45, 10.11.2009
