Bogdan Kladnik je človek narave in vsega, kar je povezano z njo. Alpinist, jamar, letalec, ekstremni smučar, član polarnih odprav, prvi kolesar, ki je s prijateljem pred sedemnajstimi leti prekolesaril Jugoslavijo, in karateist je sin profesorja fizike (avtorja sedemnajstih knjig), ki mu je vcepil strast do gora in tudi humanosti. Dober študent medicine (tudi sestra je zdravnica) se je po drugem letniku fakultete – potem ko je na oddelkih, po katerih so študentje krožili, ugotovil, da mu odnos kolegov do bolnikov ni všeč – odločil oditi po svetu. V Evropi se je preživljal z marsičim, tudi s fotografijo, vse svoje ljubezni pa je povezal v enainpetdeset knjižnih biserov. Založbo Zaklad sta pred skoraj dvajsetimi leti ustanovila skupaj z očetom v želji, da bi z dobičkom od prodaje res čudovitih avtorskih knjig, ki ga nikoli ni bilo (»Zdaj se pojavlja možnost za poravnanje starih računov!«), pomagala ohranjati slovenske vode manj onesnažene.

Prvi biseri. »Vse, kar sem v življenju delal doslej, tudi vse zmote in napake, so me vodile in pripeljale do projekta Varuhi zemlje. Vsi športi, s katerimi sem se ukvarjal, so mi omogočili, da pridem do najodročnejših kotičkov narave.« Odkril in preplaval je soteske, ki jih ni še nihče, našel petdesetmetrske slapove, ki jih ljudje niso poznali. Lepote, ki jih je videval na svojih poteh in jih je vredno zaščititi, je želel predstavljati ljudem. Lotil se je multivizij, imenovanih Terra Mystica, predstavljal je neodkrite predele Jugoslavije in z multivizijama Večni krog in Terra Mystica dosegel prvo in drugo mesto ter skupni Grand Prix mesta Briançon. »Takrat sem si želel narediti knjigo Čudežna narava Jugoslavije: še danes trdim, da takšnih lepot, kot so na teh tisočih kilometrih narave, ni nikjer na svetu.« Prečesal in poslikal je Hrvaško in Slovenijo, nato pa se je začela vojna – na Plitvicah je bil dva tedna pred zasedbo. Kljub temu je izdal knjigo, a knjiga o Sloveniji in Hrvaškem ni ob konfliktih, ki se vlečejo še dandanes, zanimala nikogar, čeprav so jo hvalili vsi. Oče mu je posodil denar, da je lahko spet fotografiral. »Knjige Soča ne bi šel delat, če ne bi prej preštudiral vseh potočkov, vseh izvirov, vse obiskal in raziskal, da sem prišel do znanja.« Tako je nastalo vseh enainpetdeset knjig.
Naložba v naravo in šport. V teh dvajsetih, tridesetih letih je Bogdan Kladnik izdelal svoje življenje – ali pa je njega izdelalo življenje: poročen oče dveh otrok, gimnazijcev, je svojo družino potegnil za seboj. »Nismo vlagali v hišo, ampak v naravo in športe.« Veliko so potovali. »Da smo sploh preživeli, sem se poleg knjig reševal s fotografskim delom, naredil več kot sto koledarjev tudi za tujino ...«
Toda prelomnica se je zgodila tudi zaradi slabe prodaje knjig v Sloveniji. »V tujini se mi je začela odpirati velika možnost, da pridem na trg. Zdaj razumem napako, ki sem jo naredil pri svoji prvi knjigi Terra Mystica, ki v svetovnem merilu med strokovnjaki velja za eno od dveh najboljših knjig na temo Krasa: naredil sem jo očitno prezgodaj, ampak jaz sem želel delati v Sloveniji!« Prelomnica, o kateri sanja zadnjih trideset let, intenzivneje pa zadnja tri, se je zgodila po srečanju z dr. Ilijo Jorgom, zdravnikom in edinim belim karateistom, ki ima črni pas deseti dan. Prav on je navdušen nad Bogdanovim delom predlagal, da skupaj naredita knjigo – zanj in za najboljše karateiste vsega sveta. »Še isto poletje sem s karateisti naredil prve posnetke, prvič so bili zunaj telovadnice, v Makedoniji, ohridskih vodah in samostanih. Meni se posnetki niso zdeli nič posebnega, fantje, karateisti, so bili pa čisto nori!« Med dolgo vožnjo nazaj se je rodila zamisel za drobno knjižico narave s karateisti, haiku poezijo in zenom. Pridružilo se je še več karateistov, fotografirali so še v Črni gori, Albaniji in drugih državah, ki premorejo neodkrita in močna energijska mesta. »Mojster Živko Tasevski, s črnim pasom sedmi dan, je začutil moč knjige, posvečene naravi, na fotografijah je začutil stari duh karateja in želel, da to začutijo mojstri po vsem svetu – karateisti na posnetkih so s svojimi pozami vedno stopili naravi v bran! Dobil sem preblisk, da so to pravi varuhi narave!«

Več v Jani št. 52, 28.12.2009