Z leti sta oče in sin razvila poslovni odnos, vzajemno sožitje, od katerega imata oba zadovoljstvo in koristi. Namesto da bi gledal na podvige, kakršnih se Martin loteva, s strahom, da bi ga morda izgubil, je znal neizbežne dogodke obrniti obema v prid in pogledati v prihodnost. A vedno ni bilo lahko. »Že pred leti, ko sem bil z njim pri drugih podvigih, sem se naučil, da ga ne gledam kot očeta, temveč kot človeka, ki ima cilj in si ga želi doseči za vsako ceno. Tega pa v otroških in najstniških letih nisem znal, zato mi je bilo velikokrat zelo hudo.« Misli ga ponesejo na preizkušnjo Lignano–Ravenna leta 1994, ko je komaj trinajstleten spremljal Martina, ki je plaval nepretrgoma tri dni in tri noči. »Na ladji je bilo veliko ljudi, nekateri so se ga tudi napili in šli spat. Jaz pa sem očetu svetil vso noč, da se ne mu ne bi kaj zgodilo, plaval je tik ob veliki ladji in vsak zamah, ki ga ne bi videl, bi bil lahko usoden. Težko mi je bilo, ampak sem zdržal, ker nikomur drugemu ni bilo mar, meni pa seveda ni bilo vseeno.« Nenehno se je spraševal, zakaj oče to počne, zakaj se spravlja v nevarnost. V tej svoji stiski in strahu za očeta je bil odločen odkriti globlji pomen njegovih dejanj. »To smo pozneje poskušali prikazati tudi v filmu. V mladosti je Martin namreč imel težave v komunikaciji z očetom, ki je nezadovoljstvo nad svojim življenjem izražal v nasilju nad njim.« Martin je bil večkrat tepen kot pa sit, je podrobnosti, pomembne za filmsko zgodbo, razkrila Martinova sestra Mira. »Z očetom se nista najbolje razumela, mama pa mu za življenje ni mogla dati tiste popotnice, ki bi mu jo moral oče. Zelo mlad je ušel od doma. Po mojem je potrditve v svojih izzivih začel iskati zato, ker tega ni dobil doma. Začel je plavati maratone svetovnega pokala, ki pa ga niso zadovoljili, čeprav ni bil slab. Iskal je cilje, kjer bi bil lahko najboljši, in tako je razvil kariero in ego, ki je rastel z dejanji. Hotel je vedno več. O tem smo se veliko pogovarjali tudi s filmsko ekipo,« je nadaljeval Borut.

Martin in mediji
»Kar je Martin dosegel – da je preplaval Amazonko –, je velika stvar in ni se zgodila čez noč. V intervjujih pove, kar čuti, ljudje ga pa dostikrat ne razumejo, mislijo, da je to, kar dela, sebično, da dela samo zase in svojo promocijo. Seveda, da dela to zase, ampak poleg tega počne še veliko več! S plavanjem opozarja na okoljske probleme, plava za čiste vode, spodbuja prijateljstvo med ljudmi in združuje narode. Malo je ljudi, ki to počnejo! Tu ga Slovenci po mojem premalo podpirajo. Ljudem pri nas gre pohvala zelo težko od ust. Malokdo bo rekel: Podpiram te, vem, da si za to garal! Veliko sem prepotoval in vem, da drugi narodi to veliko lažje naredijo.« Tako so se okoli Martina začele nabirati številne zgodbe. Tudi tiste, da je plaval v kletki in s pomočjo rečnega toka. »Ja, marsikaj je bilo slišati,« se nasmehne, s prijaznim nasmehom, podobnim očetovemu. »Pravijo, da z leti postajaš čedalje bolj podoben svojim staršem,« odvrne na mojo pripombo in nadaljuje. »Plavanje v kletki bi bilo na Amazonki izredno nevarno, praktično nemogoče, ker je reka zelo nepredvidljiva, njena globina pa močno niha. Lahko bi z njo udarili ob dno, Martin bi udaril ob kletko in nesreča bi bila tu. Glede plavanja s tokom pa – neumno bi bilo plavati proti toku, kajne? Dejstvo je, da reka teče navzdol in da zaradi toka seveda hitreje plava, ampak to so še vedno ogromne razdalje, ki jih mora premagati in preživeti. Še vedno mora plavati, da se obdrži na gladini, izogne vrtincem, nevarnostim, in biti tudi do deset ur na dan v vodi. Na ladji z nami je bilo tudi do 25 novinarjev in snemalcev, se vam ne zdi, da bi bilo vse to zapisano in posneto? Mislite, da bi šel Martin na tak podvig blefirat? Vse imamo dokumentirano, celo v Guinessovi knjigi rekordov. Vendar so vse to stvari, ki v tej zgodbi pravzaprav niso najpomembnejše. Mediji z njimi Martina provocirajo, njega pa to hitro prizadene in provocira nazaj. Nehote se zaplete v njihovo igro. Resnica je, da so nekateri slovenski novinarji iskali senzacijo, novinarji, s katerimi smo delali v tujini, pa so nam pomagali in iskali pravo sporočilo zgodbe.«

Več v Jani št. 4, 26.1.2010