Desa med lipicanci

Desa Muck je dogajanje svojega novega mladinskega romana postavila v Lipico, v kobilarno, kjer skrbijo za najlepše konje na svetu. Svojo ljubezen do lipicancev je Desa med sprehodom po kobilarni delila tudi z nami.

Lipici se godi velika krivica, je najprej rekla Desa Muck, s katero smo se odpravili na sprehod po kobilarni, tudi po manj znanih kotičkih. Tja bi morale po njenem drveti trume turistov, predvsem slovenskih, ki pa jih kar ni in ni. Zakaj? Zato ker se veliko govori o birokratskih zagatah tega javnega zavoda, starih, novih in bodočih direktorjih, o spornem golfu, pa o lipicancu, ki ga bodo, ali pa tudi ne, nekoč Gadafiju zares poslali za darilo. Premalo pa o konjih. O vseh tistih 366 lepoticah in lepotcih te avtohtone slovenske pasme, na katere smo ponosni v besedah, v dejanjih pa malo manj. Premalo tudi o ljudeh, ki z ljubeznijo in veliko navezanostjo skrbijo zanje.

Desa je prišla v Lipico, zato ker so se njeni otroci želeli naučiti bolje jezditi. Potem se je, zaljubljena v Lipico in lipicance, dobro leto vračala, vedno znova zrla v čudovite oči konj, se z njimi pogovarjala in hkrati snovala svoj novi mladinski roman, ki bo izšel v kratkem. Naslovila ga je Nebo v očesu lipicanca. Po sprehodu z Deso po kobilarni vem, zakaj.
Ganjenost, spoštovanje in malo strahu
Beseda, ki najbolje opiše Desin odnos do Lipice, je ganjenost. Ob pogledu na konje se v njenih očeh izriše nežnost, povezana s spoštovanjem, občudovanjem, malce pa tudi s strahom.
Vem, da se je Desa nekoč zelo bala konj. »Saj se jih še,« je rekla in takoj poznavalsko opazila, da kobile v hlevu niso privezane. »Ne gremo noter,« je bila odločna. Na Dolenjskem se je s konji spoprijateljila, v Lipici pa vanje dokončno zaljubila. Ne vem, kolikokrat je bilo med sprehodom slišati njen vzdih: »A ni lep?« Njena naklonjenost je nalezljiva, verjemite.
Najprej nas je popeljala do staje s kobilami. Lani so bile izjemno uspešne mame. Naraščaj 40 konj je bil rekorden. Če vprašate Deso, žrebeta mamam prehitro vzamejo. Kobile so zdaj večinoma spet breje. A tako pač je z vzrejo, ta ima svoja pravila. Brez njih preprosto ne gre. Tako kot žal ne gre tudi brez žalostnih zgodb, ko katero od žrebet ni primerno za nadaljnjo vzrejo. Takrat je potrebno malo sreče, da se najde prijaznež, ki takšnega konja odkupi. Oskrbniki, ki so na vse konje ne glede na njihovo starost zelo navezani, si vedno znova oddahnejo.
»Ja, tudi jaz sem kot nora letala s kreditno kartico po Lipici in hotela kupiti žrebička brez enega očesa, ker ga je kobila po nesreči brcnila,« je Desa odgovorila na moje vprašanje, kako je z njeno navezanostjo na lipicance. »Se mi zdi, da je tamle,« je rekla s pogledom, usmerjenim v ogrado z žrebeti, ampak za vsak primer se vendarle ni prepričala, ali je omenjena žival res še med njimi.
Ampak ta del, včasih tudi nekoliko žalosten, je res le del zgodbe o kobilarni. Z Deso tudi nismo iskali in opazovali te žalosti, ampak predvsem veselje. In lepoto.
Kobile tudi molijo, mar ne?
»Zame je lipicanec najlepši konj na svetu,« je spet pribila Desa, medtem ko smo zrli v kobile pred hlevom. Te pa so večinoma zrle v steno. Stale so povsem mirno in negibno. Motiv s slike ali fotografije. Zamrznjene v času. »No, to so pa kobile, ki molijo,« je blazno resno rekla Desa in ob našem rezgetajočem smehu so nas kobile prav pomilovalno pogledale. Pravzaprav nihče zares ne ve, zakaj stojijo tako. Morda pa jim gre zgolj na živce, ker buljimo vanje, pa se pretvarjajo, da nas ni. Ampak jim ne uspe. »Kajti,« je pojasnila Desa, »konji so zelo plašni, ampak hkrati zelo radovedni, kar pa je zelo nerodna kombinacija.« Res se jih je nekaj opogumilo, prišlo do ograje in z milim pogledom stegovalo glavo proti nam. »Nimam cukrčka zate, ne smem, veš,« jih je ljubkovala Desa. V njihovih očeh pa je odsevalo modro nebo, ki nas je počastilo tistega dne.

Več v Jani št. 4, 26. 1. 2010