Tridesetletna Dženita Bošnjaković in štiriindvajsetletna Ela Porić, humanitarni prostovoljki in gonilni sili neprofitnega ženskega združenja Zemzen, sta po različnih poteh in odraščanju v različnih okoljih prišli do istega cilja – v veri sta našli zatočišče in v sebi mir, pod ruto pa, kot pravita, veličasten občutek zadovoljstva in popolnosti. To, da se sodobna ženska odloči, da bo do konca življenja nosila ruto, ni preprosta odločitev. Pogoj za to je duhovna in verska zrelost. Ruta je več kot samo pokrivalo, pravita, je svojevrstna povezava med pokrito žensko in bogom.
Več v Jani št. 6, 9.2.2010
»Odločitev za ruto ni nikoli lahka, zame pa je bila to ovira, velika kot Triglav,« pravi Dženita Bošnjaković. »Že zelo zgodaj sem začutila izredno močno željo po tem, da bi se pokrila. Pravzaprav se mi je to dogajalo že med študijem, a sem zaradi okoliščin in predsodkov odločitev dolgo prelagala. A je želja postajala čedalje močnejša. Zakaj ruta? To si želiš zaradi sebe, ne zaradi drugih. Ruta je med drugim izraz tvoje povezanosti z bogom, je sporočilo o prevzeti odgovornosti, zavezanost določenemu načinu (spodobnega) vedenja. Ruta je znamenje, da si našel stik s seboj, da veš, kaj je v življenju pomembno, da si se očistil odvečnih materialnih želja in nespodobnih misli, da si na njihovo mesto postavil duhovne vrednote, vredne življenja sodobne muslimanske ženske. Ruta govori o tem, da si ženska, ki si predvsem prizadeva biti človek z veliko začetnico,« pojasnjuje Dženita,
Ela Porić se v nasprotju z Dženito dolgo ni odločila za to, da se bo pokrila. Čeprav je odraščala v verni družini, njena želja po tem, da bi odšla v Zagreb v medreso, srednjo teološko šolo, ni razveselila njene mame, saj si je ta želela, da bi hčerka odraščala ob njej in ne v katerem od internatov. A Ela je vztrajala in zaživela v okolju, v katerem je bila, ker ni nosila rute, pravzaprav izjema. Čeprav se je poročila z vernikom, tajnikom muftije, ki je zaposlen v Islamski verski skupnosti Slovenije, ni od nje nihče – še zlasti ne mož – zahteval, naj tudi tako izraža svojo predanost veri. »Čakala sem na svoj trenutek, na stopnjo duhovnosti, ki jo zahteva ta korak. To se je zgodilo nekega poletnega dne pred slabimi štirimi leti,« pravi Ela, mati triletne deklice.
»To je zaobljuba do konca življenja. Ruta je postala del mene. Na začetku sicer čutiš kanček negotovosti, strahu pred tem, kako te bodo ljudje sprejeli, opažaš poglede, začutiš strah nekaterih ljudi, ki te doživljajo kot nekoga, ki grize, srečuješ se s predsodki, a te to ne odvrne od sprejete odločitve,« poudarja Ela.
