Vsak od članov Plavega orkestra živi svoje, bolj ali manj umirjeno življenje. Kaj vam danes pomeni izid novega albuma, v primerjavi s prvimi?
Zdi se mi, da je Plavi orkester v podzavesti te regije, kot recimo čevapčiči in sladoled. Sistemi se dvigujejo in padajo, Plavi orkestar pa je še vedno tu. Mislim, da noben član skupine ni hotel zamuditi tega trenutka. Pri nas se življenje vedno nadaljuje na točki, kjer smo se pred tem ustavili.
Kako tečejo vaša življenja, ko se po turnejah razidete?
Jaz vedno čutim potrebo, da nekaj časa samo stanujem – kar pomeni, da menjam kanale na televizorju, obiskujem stare knjižnice ali pa grem v Podkum, na vas. Po burnih dogodkih se pogosto umaknem v izolacijo in uživam med travniki, kokošmi in vrtnimi palčki. Saša Zalepugin se ukvarja z borzo, kar je popolnoma v nasprotju z njegovim rokerskim življenjem, dvojčka Ćeramida pa sta odprla lep klub v Sarajevu, ki se imenuje Havana. Sicer smo zelo povezana skupina, ampak se zgodi, da se po končani turneji tudi nekaj mesecev ne slišimo, saj smo pred tem več skupaj kot s svojimi partnericami – kdor jo ima.
Kam se umaknete po burnih dogodkih?
Moje življenje je razpeto med Ljubljano, Sarajevom, Hvarom in Zasavjem. To so kotički mojega življenja, zaradi katerih ne čutim želje, da bi potoval v neke oddaljene kraje – v Kuala Lumpur, Fidži, na Sejšele … Sčasoma ugotoviš, da so zate v življenju pomembnejše te krajše poti. Tudi to nekako daje dinamiko mojemu življenju. Najlepše se počutim v fluidu, ko sedem v avto, vlak ali na letalo in se mi pred očmi menjavajo slike, ko potujem v katerega od teh kotičkov. V vsakem ostanem po mesec, dva, potem grem naprej. Drugače od mojega prijatelja Magnifica, ki je modrejši od mene in se ne premakne iz Šiške.
Kaj najdete v vsakem od teh kotičkov?
Sarajevo mi daje mističnost in sproščenost orienta, Ljubljana delikatnost severa – ko se sprehajaš po stari Ljubljani, se počutiš kot kak književnik –, Hvar mi daje temperament in toplino juga – tja zahajam od svojega šestega meseca starosti –, na deželi v Zasavju pa se počutim kot svoj stari oče – vzbuja mi neki arhetip iz podzavesti. Zdi se mi, kot da sem tu nekoč že bil. Življenje na vasi me pomirja. Morda bom tam nekoč živel.
V Zasavju zelo radi zahajate v neki odmaknjen lokalček? Zakaj?
Občutek imam, da se je tam čas ustavil. Kot da pridem v neko drugo realnost, v časovni stroj, kjer se človek izogne vsakdanjim težavam. Tam postreže prijazna gospa, s katero se rad pogovarjam, včasih pride knap, ki piše pesmi in mi jih vedno rad prebere, pogovarjamo se o starih časih ali odigramo partijo šaha. To je moj mali svet, ki me pomirja.