Mama Sanja je zadrževala solze. Besed ni bilo. Ni imela več izgovorov. Vse prevečkrat jih je morala izreči, vse prevečkrat jima je morala tudi lagati. Vsakič se ji je trgalo srce. Morala je, da bi je ne obsojala, da bi se ne počutila popolnoma izključena iz šolskega okolja. Že tako je preveč odrekanja osnovnim dobrinam za njuno življenje, tudi za šolske potrebščine in dejavnosti.
Zadnja tri leta so za Sanjo peklenska. Ne šteje več noči brez spanca. Niti ne gleda svojih razpokanih rok, tudi ne izjokanih oči in izsušenega obraza. Ko ji je najteže, se potopi v spomine. Tiste s primarno družino. Ki je bila povsem kmečka, silno delavna in ljubeča.
Številni bratje in sestre so s trdim delom na kmetiji in pridnim učenjem zmogli uspešno končati srednje šolanje in se usposobiti vsak za svoj poklic. Sanja je bila odlična na srednji tehnični šoli in jo je tako uspešno tudi končala. Želela je nadaljevati študij, toda oče in mama sta vsakemu od sedmih otrok posebej povedala, da naj življenje naprej živi vsakdo sam. Onadva ne zmoreta več. Bila sta ostarela in kmetija ni več zmogla nahraniti lačnih ust. Sanja si ni zamišljala, da bi zapustila svoj skromni dom, še manj ostarelo mamo in očeta. Še tem bolj ne, ker do tedaj ni videla prav nobenega kraja razen svoje vasi.
V Ljubljano jo je pripeljala soseda. Prišla je na obisk. Ona je že nekaj let živela v mestu. Opogumljala jo je, da bo za tako pridno in pametno dekle gotovo dosti dela. In res ga je našla. Takoj. V svojem tehničnem poklicu. Za hrano in stanovanje je pomagala pri gospodinjskih opravilih sosedi, ki ji je ponudila gostoljubje. Nekaj mesecev je trajalo, da se je popolnoma vživela v novo okolje. Njene poti so vodile le na delo in v gostiteljičino stanovanje. Dala je vse od sebe, samo da bi ohranila tisto mehko posteljo. Nikamor ni zahajala.
In tako je svoje življenje usmerjala v službo, kjer so jo odlično sprejeli. Bila je silno delovna in inovativna. Njeni šefi so jo spodbujali, da bi nadaljevala študij, in to si je tudi želela. Ob delu. Na poti z dela je po nekaj mesecih bivanja v Ljubljani večkrat srečala mladca, ki se je zagledal v čedno dekle. Ni bila prepričana o naključju, da ga je srečala prav vsak dan na istem mestu. In nekega dne jo je ogovoril. Beseda je stekla in kmalu sta pot z dela nadaljevala družno.
Njeno srce je ob pogledu nanj čedalje močneje utripalo. Veselila se je vsakega trenutka, ki ga je preživela z njim. Tudi on je gostoval pri sorodnikih – saj sta imela podobni zgodbi svojega kmečkega otroštva. Po nekaj mesecih sta najela skupno sobico. Njuno življenje so postale sanje. Morala sta jih skleniti s skromno poroko. Kmalu zatem sta postala starša. Krepkemu dečku, ki je bil na las podoben očku. Tedaj je mož sklenil, da ne bodo več podnajemniki, in začela sta stanovanjsko varčevati. S prihranki in posojilom sta odkupila najemno sobico s souporabo sanitarij. Živeli so ljubeče in skromno, saj so odplačevali dolgove. In ko je imel Jernej pet let, se mu je pridružila sestrica.
Sobica je postala premajhna za štiričlansko družino. Napravila sta načrt odplačila posojila za sobico. Hkrati s tem sta znova odprla varčevalni račun za stanovanje. Takšno, kjer bi imeli svoje vsaj toaletne prostore in kuhinjo. Po petih letih jima je to tudi uspelo. Prihranki, izkupiček od sobice in še večji kreditni zalogaj so zadoščali za enoinpolsobno stanovanje. V njem so uživali le leto dni in pol. Franci, kot je bilo ime možu, je začel tožiti o izjemno slabem počutju. Ni hotel na bolniško, pravzaprav ni želel niti k zdravniku, saj je vedel, da veliki dolgovi ne prenesejo zmanjšanega plačila. Delal je – dokler se od bolečin ni zgrudil. Pristal je v bolnišnici. Končna diagnoza je bila – rak. V zadnji fazi. Po nekaj mesecih so ga pokopali. Sanji se je sesul svet.
Ostala sta ji ljubljena otroka, ki sta neizmerno objokovala očeta, ostali so ji veliki, nepredstavljivi dolgovi. S svojo plačo jih seveda ni zmogla več odplačevati. In banka je dolgove prepustila zavarovalnici. Ni imela sredstev, da bi se posvetovala z odvetnikom, kako zavarovati že odplačani dolg. Dobila je obračun posojila, ki ni upošteval že vplačanih sredstev. In ostala je popolnoma, povsem brez sredstev za življenje.
Nikomur ni zaupala svoje stiske. Skupaj z otroki so objokovali moža in očeta. Vsak večer je otrokoma pripovedovala pravljice iz svojega življenja z njenim ljubljenim Francijem. Ko sta otroka zaspala, je odšla na tržnico. V smeteh je pobirala nagnito sadje in zelenjavo. Vse je lepo očistila in iz tega pripravljala hrano. Le da otroka ne bi bila lačna.
Večkrat se je z Manco in Jernejem sprehajala mimo centra za socialno delo. In čedalje pogosteje je razmišljala, da bi vendarle vstopila in prosila vsaj za nasvet, če že ne za pomoč. In tako je zbrala pogum in sklenila, da bo odprla vrata centra – za pomoč. Na centru za socialno so jo napotili k njihovi pravnici. Visokorasla gospa ni imela časa za njeno stisko. Osorno ji je dejala, naj se sama znajde, kakor ve in zna, otroke pa da ji bodo dali v rejo.
Ni mogla verjeti lastnim ušesom. Ni mogla dojeti, da ji na instituciji, kjer je pričakovala vsaj razumevanje, dobesedno pokažejo vrata. Ni zmogla predelati razočaranja in ponižanja, ki ga je doživela. Navsezadnje je bila nadvse dobra in skrbna mama.
Večkrat je pomislila na najhujše. Zase in za otroka. Njeno tesnobo, ki se je sprevrgla v depresijo, sta občutila tudi otroka. Njuna mama je nenehno jokala. In jokala je tudi na delu. Njen predpostavljeni jo je poklical k sebi. Bolečina je kričala iz njene duše. V podjetju so sodelavci družno sklenili, da ji pomagajo. Kar nekaj jih je ponudilo svoje skromne prihranke in zbrali so ji za brezobrestni kratkoročni kredit. Z njim je zavarovalnici poplačala visok dolg stanovanja. Več kot polovico ga je preplačala.
Tedaj ni bila sposobna razmišljati o tem, kako bo sodelavcem vrnila kredit. Bil je le kratkoročni. Svoj skromni prihodek je delila na sedem posojil. Nekaj deset evrov za vsakega. Preostanek je razdelila v poplačilo položnic. Za življenje ji ni ostal niti cent. Njeni sodelavci pa so začeli izgubljati delo. Sama ga še ni. Kajti za delo, ki ga opravlja, in delovno okolje je neprecenljiva. Nekdanji sodelavci pa so zahtevali vračilo denarja. Takoj. Znašla se je v začaranem krogu.
Na tržnici, ki je postala njen zaklad preživetja, ni več niti nagnite zelenjave niti sadja. Prodajalci morajo pokvarjeno hrano odvreči v posebne posode. Ki jih že pred nočjo izpraznijo. Lačna je sama. Že dolge mesece. Lačna sta otroka. Še dobro, da v šoli dobita vsaj jabolko in kruh zastonj. In kako sta pridna. Oba, oba imata samo odlične ocene. Njuna pomanjkljiva garderoba in obutev ju ne obvaruje pred mrazom. Za novo nimajo.
In ko sta otroka zaspala, ni mogla leči. Solze so se ji že davno posušile. Nabrekle oči so zaman zrle v prazen hladilnik. Razmišljala je, kaj naj otrokoma pripravi za zajtrk. V omari je bilo približno pol kile moke, pa četrt litra mleka. Za palačinke bi potrebovala vsaj še jajce. Marmelada pa je tako in tako že prestiž. Denarja za eno samo jajce pa nima. Že dolgo ne. In jutri bo spet poklical nekdanji sodelavec. »Kdaj boš vrnila denar?«
Prostovoljne prispevke za pomoč lahko nakažete na račun številka: 1582010- 0201 2002 0297 991, humanitarna pomoč Sanji, ZPM, Proletarska 1, Ljubljana, (vse zgodbe nam s skupno željo, da bi pomagali, posredujejo pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije), s pomočjo pa se lahko obrnete tudi neposredno na ZPMS, tel.: (01) 544 30 43, 544 20 42.
