Vesna Godina: Edino pri obredih praznovanja še imamo nadzor!
 »Na vprašanje, ali še potrebujemo praznovanje 8. marca ali ne, bi skladno s svojo profesionalno deformacijo odgovorila z da. Za ta moj da obstaja kar nekaj razlogov. Prvi je splošni duh časa, zaradi katerega se pojavlja dvom o kar vseh praznovanjih. V decembru se govori, da je obdarovanje za božič in/ali novo leto potrošništvo, ki bi se mu bilo treba upreti. Zdaj se govori, da je praznovanje 8. marca nekaj, kar bi bilo treba opustiti, ker je povezano z že opuščenimi ideološkimi ozadji ali ker gre za dan, ko so se moški napili, ženske pa dobile cvetlico, kar je brezveze itd. Duh časa je torej nekako nerazpoložen do praznovanj nasploh in to nerazpoloženje se utemeljuje z najrazličnejšimi razlogi, od ekonomske krize do nesmiselnosti. Posamezniki, ki dajo kaj nase in so in, prav tako na veliko razlagajo, da sami v tovrstnih praznovanjih in obdarovanjih ne sodelujejo, da svojim izbrankam kupujejo darila ob drugih priložnostih, ne pa ob predpisanih dnevih ipd.
Vendar je antropološko razumevanje obdarovanja in ceremonij nekoliko drugačno. S tem pa so povezani moji preostali razlogi za pozitiven odgovor na vprašanje, ali 8. marec še potrebujemo. Darovanje oz. obdarovanje kogar koli je vedno bistveno več kot samo dajanje nekega darila. Če se darilo da, se odnosi sodelovanja vzpostavijo ali podaljšajo, če ne, pa ne. In v tem smislu je 8. marec smiseln, kot je smiseln sleherni praznik, povezan z dajanjem daril.
Ukinjanje praznikov in z njimi povezanih obdarovanj ima izrazito totalitarno dimenzijo. Ceremonije in obredi, še posebno tisti, v katerih naj bi sodelovali vsi sočasno (vsi naj bi si dali darilo ob božiču in/ali novem letu, vsi moški naj bi obdarili ženske ob 8. marcu), v družbi zagotavljajo nadziranje.
In čeprav beseda nadziranje navadno zveni skrajno odbijajoče, kar še posebno velja danes v zahodnih permisivnih družbah, nobena družba ne more obstajati brez tega nadzora. Skozi zapovedano sodelovanje vseh posameznikov v obredu ali ceremoniji ti namreč postanejo znova potrjeni člani družbe. Tako se ceremonialno oz. obredno podredijo družbenim pravilom.
Drugi način podrejanja posameznikov družbi pa se izvaja z neposrednim nadzorom, npr. s kamerami na avtocestah, v nakupovalnih centrih, fakultetah itd. Seveda ni treba posebej poudarjati, da živimo v času, ko se ceremonialni oz. obredni nadzor očitno zamenjuje z neposrednim nadzorom. A prvi traja le, dokler traja obred oz. ceremonija, pri neposrednem nadzoru pa gre za stalni, neprekinjeni nadzor, ki traja vse ure dneva vse dni v letu. Posameznik pri ceremonialnem oz. obrednem nadzoru tudi ve, kdaj je nadziran, medtem ko pri direktnem nadzoru tega ne ve. Kamera je pač lahko vklopljena, lahko pa ni. Oboje seveda pomeni, da je neposredni nadzor bistveno bolj totalitaren od ceremonialnega oz. obrednega.
In zato je treba ohranjati ceremonije in obrede nasploh, tiste, ki so povezani z obdarovanjem, pa še posebej. Z njimi namreč sami oblikujemo vezi sodelovanja vsaj deloma tudi po našem izboru. In z njimi prav tako ohranjamo ceremonialni tip družbenega in ga branimo pred totalitarnim, ki ga prinašajo kamere in druge oblike neposrednega nadzora. Totalitarizem namreč ni stvar preteklosti, ampak je stvar sedanjosti in prihodnosti. To je totalitarizem družb, ki temeljijo na neposrednem in trajnem, s tehnološkimi sredstvi zagotavljanem nadzoru. In v duhu vpeljevanja tega tipa totalitarizma je treba razumeti tudi ideje po ukinjanju praznikov, povezanih s ceremonijami obdarovanja. Zato naj 8. marec ostane. Oziroma, zato se moramo truditi, da ostane.  

Več v Jani št. 9, 2.3.2010