Čudovita večerna obleka, za katero je morala moja šivilja Tatjana žrtvovati petkov večer, da je naredila še zadnje popravke do popolnosti, 15-centimetrske petke, ki jih v zasebnem življenju nikoli ne bi nataknila nase, ličilo in frizura, ki ju do večera ni bilo več, neprespana noč, prazen želodec, načeti živci, liter kave, nekaj kozarcev vina … in ja, en viktor. To je statistika marčne sobote pred dvema letoma, ko sem ga dobila – svojega prvega viktorja. Kofeinsko predoziranje prejšnjega dne v kombinaciji s popitim vinom in neizmerna sreča – to pa je statistika naslednjega dne, ko sem sploh dojela, da sem viktorja res dobila jaz. Danes, dve leti pozneje, ko so neprespane noči običaj in kofeinska predoziranja dnevna stalnica, me moj pozlačeni fantič v družbi še dveh Markovih vsak dan ponosno gleda s police v dnevni sobi in me spomni na večer, ko sem v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma sedela med množico povabljencev in si v tistem trenutku najbolj želela, da bi bila doma. Doma v svojem domačem naslanjaču, podelitev viktorjev pa bi spremljala v pižami, s polnimi usti pokovke in kokakole. Doma – brez kančka nervoze, brez metuljev v trebuhu. Tako pa sem sedela tam in se v mislih ukvarjala z brezpredmetnimi pomisleki: "Kaj pa če? Kaj pa, če ga res dobim? Ah, ne, ne … nemogoče … Ampak … kaj pa če?!" Monologe, ki bi mi jih zavidal celo sam Shakespeare, je prekinil glas Slona in Sadeža, ki sta napovedala "mojo kategorijo" in na oder kot podeljevalca poklicala Jana Plestenjaka. Postalo mi je jasno. Ha, viktor bo šel v ženske roke! Stisnilo me je v želodcu, srčni utrip pa je bliskovito poskočil, ko sem zaslišala svoje ime. Lili Žagar. "Saj ne morem verjeti!" To so bile prve misli, ki so mi šinile skozi glavo, takoj zatem pa: "Treba bo na oder, samo prosim, prosim, ne spotakni se, Lili! Če boš padla, se bo posnetek takoj znašel na youtubu." (Smeh.) Padla nisem in viktor je ostal v mojih rokah. Vsega drugega se niti ne spomnim več. Vem le to, da mi je pošteno odleglo, ko sem stopala proti zaodrju. Tam me je že čakala fotografinja, da me skupaj z mojim novim pobcem ovekoveči. Nasmeh, bliskavica fotoaparata – in niti za trenutek si nisem več želela biti kje drugje kot prav tam.

Več na www.viktorji.si« oz. www.revijastop.si