Prav rada bi vedela, kako boste pogledali, ko boste prebrali, da je sogovornica v tem intervjuju izjemno nežna, sočutna, empatična in pozorna ženska, ki je ni strah pokazati lastne ranljivosti. Pri tem jo iskreno zanimajo stiske soljudi, ki jim, če je to le v njeni moči, pomaga. Človeku, ki ga sprejme, na široko odpre svoje srce. In kako boste šele pogledali, ko boste ugotovili, da ni ta sogovornica nihče drug kot Svetlana Makarovič! Ženska, ki bi jo naši predniki že zdavnaj sežgali zaradi čarovništva, mi pa ji – ker od nekdaj ravna, kot je prepričana, da je prav, in ker brez dlake na jeziku pove natančno tisto, kar misli – že več desetletij pripisujemo skoraj demonske lastnosti.
Resnična Svetlana Makarovič (sama se, ker je pač že dolgo vajena svoje »čarovniške« podobe v javnosti, s takšnim opisom verjetno nikakor ne bi strinjala) je povsem drugačna od slike, kakršno smo si Slovenceljni in Slovenceljke o njej ustvarili v preteklih desetletjih.
Iz televizijskega nastopa, v katerem ste kmetijskemu ministru Pogačniku v obraz povedali, da bi moral odstopiti, je bilo čutiti, da vas je tragedija z bulmastifi zelo prizadela.
Zgrozila sem se ob dejstvu, da v Sloveniji obstaja spolno zlorabljanje živali in da to pri nas ni kaznivo. Ne zanima me, kdo je pse zlorabljal, če jih je zlorabljal. Šokirana sem ob dejstvu, da to obstaja. In pomislila sem, da država, ki ne zna pred spolnimi zlorabami zaščititi niti svojih otrok, nima nobenih možnosti, da bi zaščitila živali. Tem bolj, ker še vedno velja, da je žival predmet, da je spoštovanje živali nepotrebno. Takšno mišljenje seveda podpira krščanska morala, ki ljudem dopoveduje, da je bila žival ustvarjena v njihovo korist ali celo zabavo.
Vendar ste izjavili tudi, da bi morali te pse usmrtiti takoj, ko so napadli prvič, čeprav ste sicer odločna zagovornica živali.
Seveda! To je žival, ki je že »pokvarjena«. Pes, ki je enkrat začutil človeka ali kakšno drugo žival kot divjačino in ga mika ter zabava, da ubija in mesari druga živa bitja, kratko malo ne more živeti v civilizirani družbi z ljudmi. Da bi take pse zaprli nekam, kjer bi bili v ujetništvu, pa je po drugi strani spet absurdno. Ampak pes, ki je klavec, bo klavec ostal. Takega psa se ne da prevzgojiti. On je že začutil slast ubijanja in mesarjenja in bo to počel vedno, ko bo imel priložnost. To pa seveda izključuje sobivanje z ljudmi.
Kaj vsa ta tragedija pove o naši družbi?
Ta afera je postala zelo neokusna zaradi svoje pikantnosti, ker vzbuja primitivno fantazijo in ljudi zdaj zanima predvsem, kako se spolno občuje s psi. Pri tem čutim samo še večji odpor do te preklete družbe in te preklete države, odkar vem, da je Slovenija ena izmed le treh evropskih držav, kjer spolno zlorabljanje živali ni kaznivo. Samo še bolj mi je uplahnilo upanje, da bo kdaj v Sloveniji ustanovljena živalska policija. Naši državi je za take pojave vseeno. Slišala sem, da se to dogaja množično, da na spletu celo oglašujejo seanse, na katerih zlorabljajo živali. Ampak obstajajo tudi seanse, na katerih zlorabljajo otroke! Zame je to enako. Pomeni, da se spolno izživljaš nad bitjem, ki si tega ne želi. Noben otrok in nobena žival si tega ne želita.
Ampak vi vendar ne marate otrok!
(Trenutek tišine) Nekatere otroke maram, drugih pa ne. Tako kot nekatere ljudi maram, drugih pa absolutno ne. Zbudi se mi recimo odpor do lastnika ogromnega psa, ki mirno pušča, da ta divja po Tivoliju in napada druge pse. Ob lastni nemoči, da pri tem ne morem ničesar storiti, čutim bolečino. Dobro, če vidim kaj takega, res lahko prijavim. Ampak nisem prepričana, da bo policija ukrepala. Pa tudi to spuščanje psov po promenadnih poteh, po Rožniku … Ko se pes zapodi proti majhnemu otroku in otrok okamni ali zakriči od groze, lastnik pa reče: »Saj ne bo nič …,« je ta pes svoje že naredil. Otroku je povzročil zlo, ki lahko v njem ostane vse življenje. Ne le strah, povzroči lahko celo, da otrok zaradi šoka onemi, začne jecljati … Ta brezobzirnost, ta skrajna brezobzirnost me vedno znova prizadene! To je surova dežela. Slovenija je dežela surovosti, krutosti in nasilja. In tu mi ni dobro živeti.
Več v Jani št. 10, 9.3.2010
