Na pogovor z Jožetom, odločno mi je namreč zabičal, da ni noben gospod, sva morala s fotografom nekoliko počakati. Pogovarjal se je namreč s parom, ki je nenapovedano prišel po nasvet k njemu s čisto drugega konca Slovenije. »Živimo v takšnih časih,« nama je rekel, potem ko se nama je lahko posvetil. Mislil je na čas stisk, potrošniško usmerjenega življenja, ko smo povsem izgubili stik z naravo, a ga čedalje bolj zavzeto iščemo.
Težko iskanje poti iz stiske
Tudi Jože Majes je nekoč živel drugačno življenje. Nekoliko boljši poznavalci športa vedo, da je bil državni prvak v kolesarstvu, človek, ki ima odločilne zasluge, da je kolesarstvo na Dolenjskem še vedno tako razvita panoga. Ampak ti časi so daleč za njim, pravi brez nostalgije ali obžalovanja. To obdobje se je končalo in on je v zrelih letih našel novo, zelo uspešno pot.
Z zeliščarstvom se ukvarja približno šestnajst, sedemnajst let. Niti slutil ni, da se bo obrnilo tako. Nekoč je poznal kamilico ter ločil hrast, brezo in bukev, zdaj dobro pozna kakšnih 500 ali 600 zdravilnih rastlin. »To znanje ni nič posebnega, če vas to veseli in če živite dovolj zdravo, da lahko kri še vedno prenese informacije v najbolj oddaljene spominske celice v možganih. To pomeni, da se odrečete klobasam, salamam, jajcem, vsem živalskim maščobam, da se poskušate čim manj živcirati; da si zapomnite številko mobilnega telefona svojega partnerja, številko svojega tekočega računa, PIN-kode … To je že kar dovolj,« pravi dobrovoljno.
Jože je po izobrazbi strojni inženir; s farmacijo in farmakognozijo, vedo o zdravilnih rastlinah, se je, tudi v tujini, začel spoznavati pozneje, ker ga je v to usmerilo življenje. Z ženo Zvonko namreč prihajata iz Zasavja, vendar sta se preselila, ker je tamkajšnje onesnaženje škodilo njunemu sinu. Jože je dobil službo v nekoč cvetočem Pionirju v Novem mestu, a je šlo vse skupaj k vragu. Jože je z družino ostal brez vsega. »Največ sem se naučil, ko sem bil čisto na tleh, ko sva z ženo štiri leta praktično jedla travo,« se slikovito spominja z nekaj trpkosti v glasu. Po takem padcu se je težko postaviti na noge. On se je. Osem let sem meditiral, pravi. To mu je rešilo življenje. In se učil. Spodbudil ga je sin, ki se je zaradi težav z zdravjem usmeril v meditacijo in vegetarijanstvo. Zdaj v Švici študira ajurvedsko medicino. Podobno pot ima Jožetova hči. Je specialna pedagoginja, lončarka, v tujini obiskuje tečaj duhovnosti. Zelo naravna oseba je, pravi ponosni oče Jože, in je s svojim delom zelo spremenila življenje vse družine. Zares je ponosen na svoja otroka.
Za vse bi bilo dovolj dela!
»Največji greh, najbolj zaudarjajoče v tej državi je, da imamo toliko brezposelnih, ko pa je toliko dela za vse,« pravi podjetni Jože. Njegova žena ob tem ljubeče pravi, da Jožetu uspe vse, česar se loti. »Takšen pač je.« Zamisli ima za to in še kakšno življenje. »Poglejte samo Kočevski rog, tam danes živijo medvedi, nekoč pa je tam živelo kakšnih 25.000 ljudi. Če bi to oživeli, pregnali lovski lobi, bi lahko tam imeli cvetoče turistične kmetije, tudi zeliščarske. Slovenija bi morala biti dežela ekološkega kmetijstva, ampak nekaj je pri nas zelo narobe. 95 odstotkov vseh zdravilnih rastlin, čajev in drugih pripravkov uvozimo. Izničili smo kakovost, ki jo imamo,« pravi Jože in doda, da bo Slovenija potrebovala kakšnih 80 let, da se glede tega znova postavi na noge. »Pojdi v šolo, da ti ne bo treba delati. Takšne neumne parole, lepo vas prosim, so še vedno žive.« Največji problem revščine je po njegovem ta, da se delo pri nas ne plačuje pošteno, da zmaguje lakomnost, zaradi katere se nekateri kopajo v denarju, medtem ko drugi živijo v revščini.
Sam se, kot rečeno, ni vdal. S sinom in zetom so v težkih časih odprli podjetje, ki še vedno deluje, je pa bilo treba najti pravo stvar. Razmišljal je, kako in kaj, dobil zamisel o gojenju zdravilnih zelišč in šel po nasvet v stiški samostan. Pater Simon Ašič je le malo pred tem umrl, a je Jože spoznal magistra Jožeta Kukmana in začelo se je. Tečaji, izobraževanje, sodelovanje z vrhunskimi botaniki tudi na tujem … Tako zelo preprosto zveni, ko Jože pripoveduje o tem. »Kot strojni inženir vedno razmišljam zelo logično. Tudi obolenj se lotevam tako. Inženirji razmišljamo trezno, meni se res še vedno pozna, da sem tehnik; ne verjamem v čudeže, verjamem pa, da obstaja stvarnik, jaz mu rečem kar programer. Verjamem, da je bil Jezus zelo pameten človek, ne verjamem pa v pridige duhovnikov,« pravi Jože.
Ašič na srečo ni bil farmacevt
Z znanjem, ki ga je dobil in ga vsak dan znova še dopolnjuje, je ustanovil Društvo za zdravilne rastline Dolenjske in Bele krajine, pomagal je pri ustanovitvi še osmih drugih podobnih društev po Sloveniji. Vesel je, da se ljudje vračajo k naravi, da se duhovnost krepi, a potrebno bo še veliko časa, da se bo miselnost pri nas zares učinkovito spremenila. »V Avstriji imajo uspešno plantažo pegastega badlja,« pravi. Dokazano učinkovita rastlina, ki jo poznamo in uporabljamo tudi Slovenci. »Hektarski donos pri pegastem badlju je dokazano šestkrat večji kot pri koruzi, ampak pri nas z gojenjem ni šlo,« pravi Jože, ki je želel združiti in spodbuditi naše kmete, da bi se tega lotili.
Stari in trdovratni vzorci razmišljanja, posledica časov po vojni, ko je bilo treba  odstraniti vse staro, tradicionalno. »Hvala bogu, da se je znanje ohranjalo vsaj po samostanih,« pravi Jože. »Dobro je tudi, da Ašič ni bil farmacevt,« še hudomušno doda.
Pa nima nič proti farmacevtom, prej nasprotno. Njihovo znanje in spoznanja dopolnjujejo tradicionalna spoznanja in izkušnje. Tako kot znanost oziroma medicina v celoti. »Treba je sodelovati, kaj bi danes brez farmacije in medicine, brez kirurgije in onkologije, ampak po mojem bo v Sloveniji potrebnih še približno deset let, da se bodo strle trde glave in se bo začelo sodelovati.«
Sodobna zeliščarica Pehta, je prepričan Jože Majes, bi tako potrebovala medicinsko fakulteto, vsaj dve leti intenzivnega študija farmakognozije, študij botanike in vsekakor študij etike. »Tak študij bi trajal kakšnih 12 let, in to je zdravnik prihodnosti,« je prepričan Jože. In doda, da študij naturopatije v svetu že poznajo.
Pri nas pa … No, pri nas se še vedno vrtimo v začaranem krogu. »Vsi vemo, da danes hrana uničuje človeka; nekoč so ljudje umirali zaradi premalo hrane in preveč dela, danes pa zaradi premalo dela in preveč dobre hrane.« Poleg tega živimo zelo stresno življenje in smo odvisni od sintetičnih zdravil. »Z njimi ljudi držimo pri življenju, a ustvarjamo odvisnike. Ljudje bi v resnici umrli, če bi jih nehali jemati,« pravi Jože.
Slovenija potrebuje ekološko kmetijstvo
Kje je po njegovem rešitev? »V humani družbi, zdravi hrani, izobraževanju, vrnitvi k zemlji in pridelavi zdrave hrane,« je jedrnat. »V resnici pa še nisem slišal niti enega politika, ki bi rekel, da mora biti Slovenija dežela ekološkega kmetijstva. Nihče ne reče, da je treba narediti čim več, da bodo starejši ljudje zdravi, in da jim je treba dovoliti, da delajo. Nekoč so ljudje na kmetih delali do smrti – ko niso zmogli drugega, so za pečjo ružili koruzo in luščili fižol. Prispevali so svoje. Danes bi se jih pa radi čim prej znebili.«
K 66-letnemu Jožetu po pomoč prihajajo mladi, otroci, stari … Kroničnih obolenj je čedalje več, zdravnikov, ki bi ljudem upali reči, naj poskusijo s tradicionalnimi metodami, pa ni prav veliko. »Poznam zdravnike, nekateri so prav fejst fantje, ampak medicina se bo zlomila prav na fakulteti. Takrat ko bodo prišli novi, mlajši, ko bo prevladalo mnenje, da je zdravnik dober strokovnjak, moder človek, ni pa bog. Ljudem govorim, naj gredo k zdravnikom, saj so modri možje in so plačani za to, da nas zdravijo, ampak sami najbolje poznamo svoje telo in našemu najboljšemu zdravniku, imunskemu sistemu, nihče drug niti do kolen ne seže. Superinteligenca, ki si nas je izmislila, naš programer, se je vgradil v ta naš sistem in še vedno ga nihče ne prekosi, smo ga pa sami začeli uničevati. Imunski sistem se ne more tako hitro prilagoditi škodljivim vnosom iz okolja in rezultat so čedalje pogostejše avtoimunske bolezni.«
Rožice so lahko tudi nevarne
Ko poslušate Jožeta, so stvari res zelo preproste. Ampak čudežev brez lastnega truda tudi od njega nikar ne pričakujte. »90 odstotkov zdravja je v zdravi hrani, gibanju, čistem okolju, lepih mislih; drugo so pa rožice,« pravi, potem ko ga vprašam, ali se lahko težav znebimo zgolj z zdravilnimi rastlinami. »Sveta Hildegarda je že v 11. stoletju rekla: Zdravite se z rožicami, ki rastejo okoli vašega doma, kajti prišle so k vam, da vam pomagajo. Ampak stare modrosti je treba brati dopolnjene z novimi izsledki znanosti; predvsem v zvezi s strupi, ki imajo kumulativno lastnost, se pravi, da se dalj časa nabirajo v telesu in potem udarijo kje drugje. Takšni so na primer lapuh, konjska griva, gabez, glistovnica, rumeni vratič, bezgovo listje … Štiri kapljice volkca, tinkture iz preobjede, najbolj strupene slovenske rastline, pozdravi pljučnico, deset kapljic te pa ubije. Na to je treba ves čas opozarjati ljudi,« doda Jože. »Pogosto razmišljam, koliko ljudi je umrlo, preden so spoznali, kaj je strupeno in kaj ne. Kot prvinska, naravna bitja smo znali skrbeti zase. Preden smo šli iz raja, smo imeli v svoja čutila natančno vgrajeno, kaj je za nas dobro in kaj ne, potem smo to izgubili.
Nekoč sem gledal svojega zajca, ki je hodil okoli hiše, in je natančno vedel, kaj lahko je in kaj ne. Pa ni bil na nobenem mojem tečaju,« se namuzne Jože, medtem ko se sprehajava po njegovem vrtu, na katerem se rastline prebujajo po zimskem počitku.
Priznam, da za precej zdravilnih rastlin, ki jih goji, niti slišala še nisem. Pa bi jih morala poznati samo kakšnih 120, pravi Jože, za domačo fitoterapijo.
Za začetek pa bi bilo že dovolj, če bi ljudje vedeli, da je treba pri pripravi čaja liste, stebelca, cvetove popariti za pet minut, korenine in lubje pa za deset. Da je ameriški slamnik dokazano učinkovit, ampak veliko bolj kurativno kot preventivno, torej ga je bolje uživati, ko nas prehlad že napada. Da bi morali imeti v domači lekarni na primer tinkturo koprive, timijanovo tinkturo, slezov prah, encijan, skoraj obvezno šentjanževo olje, ognjičevo mazilo, česnovo tinkturo, čistilne čaje in da bi bilo treba trikrat na leto opraviti čiščenje strupov iz telesa s sivo glino. Jože še doda: »Zelo pomembno je, da vemo, kaj lahko zase naredimo sami in kdaj je treba poiskati pomoč zdravnika, diagnostika.« Pogovarjava se še o nevarnostih pelinkovca, o tem, da bazilika na balkonu preganja komarje in da lahko na primer s skodelico čaja iz rdečega naprstca zagotovo ubijete človeka, le da vas dandanes enako zagotovo tudi odkrijejo. Odločim se torej, da se bom v prihodnje raje posvetila zdravilnim učinkom rožic, pa tudi, da ne bom nikoli več nobene zmerjala s plevelom.