Poznava se že več kot petnajst let. Bili sva cimri, razposajeni študentki, ki sta uživali v blišču zunanjega sveta, ne da bi se zavedali, da se tisto pravo pravzaprav skriva znotraj nas. Čeprav sta se najini poti razšli, sva se vsaka po svoje podali na pot iskanja odgovorov na podobna vprašanja, ki jih je Urška pogumno, iskreno in brez zadržkov razkrila v svoji tretji knjigi Avgusta. Zato se me je knjiga toliko bolj dotaknila. Vsi imamo v sebi iskrenega, razigranega otroka, na katerega smo mnogi v rani mladosti, zaradi okoliščin in okolja, v katerem smo odraščali, pozabili ali ga v sebi zatajili. A ko smo pod maskami, ki smo si jih tako dolgo pridno natikali, čedalje bolj nezadovoljni in nesrečni, začnemo spet iskati. Vsak svojo Avgusto!
Knjiga govori o tvoji poti odkrivanja same sebe. Kako to, da si se odločila to intimo deliti z bralci?
Knjiga je nastala kot nekakšen izbris izvirnega greha. Proti koncu druge nosečnosti sem se neke noči zbudila, sedla za računalnik in začela pisati. Vse svoje sence, dvome in madeže sem hotela spraviti iz sebe in se tako očistiti pred rojstvom hčerke. Skozi to knjigo sem iskala neko pravico, ker verjamem v ravnotežje, pa ga ne najdem vedno, in ugotovila sem, da te pravice ne bom nikoli našla in da nima smisla, da jo iščem.
Pri iskanju ti pomagajo številne pomembne naključne osebe.
Formul za srečno življenje ne iščem v instantnih ameriških priročnikih, ki jih pišejo ljudje drugih kultur, temveč sem svoje učitelje našla na slovenskih tleh. To so bila spontana, naključna srečanja. Ti ljudje niso učitelji modrosti, svojo srečo so našli v ustvarjanju – slikar, kipar, misijonarka. Verjamem, da je eden od ključev, da smo približno zadovoljni sami s sabo, v tem, da v sebi najdemo svojo ustvarjalno pot. Jaz sem jo pač našla v pisanju.
Kako si prepoznala Avgusto?
Vsak od ljudi, ki jih opisujem, ima zelo močno prebujen notranji kompas, ki ga posluša. Ob teh ljudeh sem ugotovila, da se nam je večini okoli sedmega leta zgodila pomembna izkušnja, ki smo jo malo pozabili in ki je iskrenega naivnega otroka v nas potisnila na stran. Takrat smo si začeli natikati maske. Jaz sem si nadela masko klovna, zabavljača. Do prihoda mojega sedanjega partnerja nisem vedela, da je s tem kaj narobe, šele on mi je postavil zrcalo. V meni ni videl le lupine – obraza, jošk in riti –, ampak je začutil moj pravi jaz, ki sem ga prikrila, in se vanj zaljubil. Ob njem se je začela prebujati Avgusta, jaz pa sem stopila na pot iskalke, po kateri stopam še zdaj.
Lahko torej pričakujemo nadaljevanje zgodbe?
Ja, v knjigi Zrela ženska pišem o svoji poporodni izkušnji, ko sem se srečala s smrtjo. Zbolela sem za trombocitopenično purpuro. Bolezensko stanje je izzvenelo, vzrokov zanjo pa nismo našli. Ker me uradna medicina s svojimi odgovori ni zadovoljila, sem jih iskala sama. Po nedavnem pogovoru z zdravnico, ki ji zaupam, pa sem se odločila, da jih ne bom več iskala, ker se v njih lahko izgubim. Po porodu sem življenje začela znova. Ko sem se iskreno vprašala, kaj si želim delati, sem si zadala tri cilje. Prvi je bil pisanje za Jano, drugi pogovori z gosti z obrobja v nočnem programu Radia Slovenija, tretji pa je bil projekt Medijski izziv, v katerem bi mladim medije predstavljala v bolj realni luči. Vse tri želje so bile uslišane.
Kaj pa Avgusta? Sta se poslovili ali se še oglaša?
Ko sem knjigo napisala, sem imela občutek, da sva se pomirili, razdelili vloge in opravili druga z drugo. Toda zdaj se mi zdi, da se spet oglaša in da mi hoče povedati, naj začnem svoje izkušnje bolj praktično uporabljati. Da je morda dovolj pisanja, da sem že utrujena od iskanja in da naj se preprosto predam življenju. Kar bo, pa bo!