In več kot verjetno je tudi, da ne veste, da je Vlado Škafar posnel dokumentarec z naslovom Nočni pogovori z Mojco, ki, čeprav je poln odlomkov iz oddaje,  pravzaprav ne govori ne o Mojci ne o oddaji, temveč je, kot pravi avtor, »filmska poezija, filmska meditacija. Slika počasi potaplja in obliva gledalca, zvok ga popelje v srce človeka, v svoje srce. Res je film poklon Mojci Blažej Cirej in njenemu nočnemu radiu toda to ni film o Mojci, ampak premišljevanje človeka, ki se v najboljšem primeru za gledalca izkaže kot premišljevanje o sebi, doživetje sebe.«
Filmčku, ki je nastajal osem let, Vlado pravi »filmski pankrt, deseti brat, samorastnik … moj lepi pozabljenec«, ker, kot pojasnjuje »ga imam rad, morda najrajši med mojimi filmi in ker sem nanj zaradi drugega dela vedno znova pozabljal, ko pa sem se ga spomnil, je bilo to vselej čudovito srečanje.«
Film je predstavil na nedavnem Festivalu dokumentarnega filma, še eno (in zadnjo) priložnost, da ga vidite, pa boste imeli v torek, 6. aprila v Domu španskih borcev. Poskusite ga ujeti. Morda boste potem enkrat na mesec postali nočna ptica. Zaradi tistega glasu v noči, ki je kot žarek, ki posije v  temo.
Tole je o filmu povedala Mojca Blažej Cirej: »Zadel je bistvo nočnih pogovorov: osamljenost, čakanje, zvestobo, občutek bližine, zaupanje. Nočni čas je čaroben in takrat poslušalci povejo več kot bi čez dan. Posebne dogodke iz svojega življenja. Potožijo, veseli so, da sploh lahko s kom izmenjajo par besed. Nekateri malo positnarijo, drugi se smilijo sami sebi, tretji bi me vzeli kar k sebi domov.  … Moj glas je samo roka, ki vsem tem ljudem odpre vrata.«

Več o tem zanimivem dokumentarcu preberite v naslednji Jani.