Nekaj let nazaj v Slovenj Gradcu nisi mogel srečati klošarja. Ko je bilo pri znamenitem Venetskem konju Oskarja Kogoja na Glavnem trgu čez nekaj časa mogoče zapaziti bradatega možakarja ali dva in znamenito steklenico poceni vina, so ljudje zmajevali z glavo. Zdaj so brezdomci, na žalost, tudi v Slovenj Gradcu postali realnost. A tamkajšnji župnik Peter Leskovar goji z njimi prav posebne stike. »Moje osnovno načelo je, da do njih ohranim človeški odnos – da jim v stiskah pomagam in da jim v kakšni stvari rečem tudi ne,« pravi Leskovar, ki v novembru zanje že tradicionalno organizira posebno večerjo, pred tem pa jim pri maši prepusti prižnico.
Zavetišče za brezdomce je v Slovenj Gradcu le slabih pet minut hoje od župnišča v središču mesta. In Peter Leskovar fante, kakor jim pravi, obišče vsaj enkrat na teden. Včasih so v zavetišču trije, včasih jih je celo več. Se pa boji, da se bo med njimi zaradi vedno slabših gospodarskih razmer v regiji znašel še kakšen več. Pri prošnjah za plačilo položnic se na župnijski Karitas omenjeni hudi časi že poznajo. »Ljudje tegob drug drugega ne poznajo dovolj. Na zunaj se marsikomu ne vidi, da ga pesti huda finančna stiska. Čeprav smo neverjetno hitro stopili v dobo sodobnih komunikacijskih sredstev, se zaradi tega ne poznamo prav nič boljše. Prav nasprotno. Manjka nam poštenosti, iskrenosti in zaupanja, hlepimo po aferah in šokantnih novicah, vsakdanje stvari pa so nam postale nepomembne,« pripoveduje Leskovar, ki brezdomce ceni prav zaradi njihove iskrenosti in neposrednosti. Pogosto jim gre krajšat čas, z njimi se malce pošali, jim prinese tisto, kar so mu naročili, da potrebujejo – največkrat so to cigarete, kakšen liter vina, pašteta ali kakšna druga konzerva, včasih kos oblačila. Na dan našega obiska pa jim je prinesel čokolado, ki so si jo dan poprej zaželeli.
Brezdomci v Slovenj Gradcu vedo, da se na župnika lahko zanesejo, zato nemalokrat potrkajo na njegova vrata. Ob večerih vidijo luč v njegovi pisarni in se oglasijo na klepet. »Pogovor je osnovna človekova potreba – in tega si želijo. Že pri nas doma je bila taka navada – ko pride človek k hiši, ga je treba postreči, ni važno, od kod prihaja in kaj počne. Vedno smo znali poskrbeti tudi za zapostavljene ljudi. In tako že v otroštvu prevzameš takšen slog življenja in ga pelješ naprej; seveda pa je s svojo življenjsko zgodbo name vplivala tudi sv. Elizabeta, naša župnijska zavetnica, ki je svoje življenje posvetila zapostavljenim ljudem na robu družbe in bila kot taka fenomen tistega časa (1207–1231, op. p.).«
Med pridigo znajo pihati na dušo. Že več let je v Slovenj Gradcu tradicija, da okoli 17. novembra (god sv. Elizabete) v župniji pripravijo posebno srečanje za klošarje. Najprej je maša, nato sledita večerja in sproščeno druženje. »Gre za skromen, a lep izraz, da smo pravzaprav ena velika družina in smo dolžni skrbeti drug za drugega,« pove Peter Leskovar, ki na tisti dan v cerkvi prostor in čas za pridigo prepusti enemu izmed klošarjev.
»Eden izmed brezdomcev nagovori zbrane, jim razkrije svojo življenjsko pot in takšno pridigo po navadi ljudje poslušajo z veliko večjim zanimanjem kot mojo. Zanimivo je, da se na pridigo brezdomci po navadi zelo dobro pripravijo, znajo pa tudi mojstrsko pihati na dušo, to je treba priznati. Če bi malce bolj vadili, bi lahko postali pravi mojstri v pridiganju,« se zasmeji Leskovar.
Več v novi Jani, št. 13, 30. 3. 2010
