Rodila se je s cerebralno paralizo. A kot deklica se s svojim stanjem ni preveč obremenjevala, življenje je sprejemala takšno, kakršno je bilo, saj drugačnega niti ni poznala. Je pa res, da si je od vsega najbolj želela hoditi. Kako bo sicer lahko plesala? Njena skrita želja, ki jo je zaupala le najbližjim, je bila, da bi se preskusila v džez baletu, nad katerim je bila tako očarana. »Mama pa me je samo gledala s solznimi očmi, ker je vedela, da to v tistem času ne bo mogoče.« A Fanika je bila vztrajna in zelo trmasta, vztrajni pa so bili tudi njeni starši, ki so jo vozili na fizioterapije in delali z njo najrazličnejše vaje za raztegovanje telesa, tako da je deklica, po svoje sicer, pri štirih letih shodila. »Zadnjič mi je neka mamica zaupala, da dvomi, da bo njena triletna deklica, ki ima težave, sploh kdaj shodila. Pa sem ji rekla, naj nikar ne obupa, saj sem se sama še pozneje postavila na noge.« Zaradi težav z nogami je bila Fanika dvakrat na invalidskem vozičku. »Obakrat so okoli mene dvomili, da bom sploh še lahko hodila. Ampak jaz sem vedela, da bom! Pri devetdesetih bom tudi plesala!« se smeji. Ko je začela hoditi, je razvila svoj vzorec hoje, ki ji je takrat pač najbolj ustrezal. Bila pa je veliko bolj zakrčena kot danes. Pri 15 letih so ji z operacijo popravili stopala. Po nekaj mesecih okrevanja je lahko z vozička stopila na vse stopalo, kar je bil že velik napredek, pa tudi bolj vzravnano se je lahko držala.

Več v Jani št. 19,11.5.2010