Utopljene sanje je naslov knjige, ki je izšla te dni; takšne prav gotovo še nimamo. Najde se kar precej priročnikov o zasvojenosti z alkoholizmom, nihče pa natanko ne ve – žal tudi terapevti ne –, kaj vse doživljajo otroci alkoholikov, ki so v družinski verigi gotovo najšibkejši člen. Katarina Nadrag je pred kakšnimi osmimi leti kot že tolikokrat poprej brskala po knjižnici, da bi našla kaj, kar bi vsaj malo osvetlilo njene strahove, ki se vlečejo iz otroštva, in seveda ni našla nič uporabnega. Pa si je rekla, da bo kar sama napisala knjigo, ki bo vsaj malo razbremenila njo in razsvetlila druge, ki se šele izmotavajo iz štren alkoholizma.
Morda kakšni otroci alkoholizma in nasilja v družini ne doživljajo tako dramatično kot krhka, umetniško usmerjena Katarina, nihče pa iz družinskih peripetij ne odnese povsem cele kože. Katarina ima 37 let, poklic, do katerega se je prikopala z učenjem ob delu, dva razigrana in v šoli uspešna najstniška sinova ter moža, ki je »najboljše, kar se ji je v življenju zgodilo«, knjigo je namreč posvetila prav njemu. Torej zgodba s srečnim koncem? Ni tako preprosto, pravi. »Ko sem bila v največji stiski, sem iskala literaturo o otrocih alkoholikov. Našla nisem nič uporabnega, razen zgodb ameriških avtorjev, ki se končajo s sončnim zahodom ali čim podobno osladnim in od tam naprej je njihovo življenje ena sama pravljica. To ni res! Življenje otroka alkoholikov, ki je prestal številne družinske grozote, ni nikoli pravljica, lahko pa živi čedalje bolje.«
Več v novi Jani.
