Tokrat ga nismo spraševali o Titu, ki ga tako ognjevito igra in čigar osebnost ga je zaznamovala. In s katerim nas je večkrat nasmejal. Ivu Godniču, članu ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, se vedno radi smejimo in ob njegovi pojavi smeh tudi pričakujemo. Toda zadnja tri leta se je iz javnosti, predvsem s televizije, umaknil. Ob bolečini zaradi telesno obnemogle matere, ki se ji je z vsem bitjem posvečal, ni zmogel ustvarjati humorja.

Okoliščine, v katerih je konec januarja umrla njegova mama, so vanj zarezale globoke rane. Spregovoril je o svojih občutkih, o stiski, ki ga duši. Med pogovorom je imel večkrat solzne oči in njegova izpoved je resnično iskrena. Tako iskrena, da ji ne bi radi verjeli. In skrb vzbujajoče je, da njegova mati verjetno ni edina, s katero so v kakšnem slovenskem domu za ostarele tako ravnali. Ivo Godnič želi potrkati tako na vest svojcev kot medicinskega osebja v domovih za ostarele. To je zdaj njegovo poslanstvo, pravi, dokler ne bo čutil, da se je na tem področju kaj spremenilo.
- Vašega življenja ni toliko pretresla smrt 89-letne matere kot okoliščine, v katerih je umrla. Ob tem bi radi spregovorili o pereči temi, ki se ji pogosto izogibamo, a je za sodobno starajočo se slovensko družbo izredno pomembna – o domovih za starostnike.
Moram poudariti, da se moja izkušnja nanaša na dom za starostnike v Sežani, v katerem je mama zadnja tri leta ležala na oddelku za negibljive. Imam absolutno zadoščenje in mir v sebi, da sem naredil vse ali največ, kar lahko sin naredi za svojo mater. Verjetno pa mater jaz kot sin, ki za sabo nimam svoje družine, svoje žene in otrok, doživljam še intenzivneje – ona je bila zame še edini človek, ki me je povezovala s smislom življenja. Opažam, da je za vse moje samske prijatelje enako – izguba matere je popolnoma nekaj drugega kot izguba očeta. Veliko bolj boleča in travmatična.
- Ta tri leta ste tudi skorajda popolnoma opustili igranje vloge maršala Tita?
V teh letih, ko je bila mama v domu, sem ga izredno poredko igral, saj v sebi nisem čutil tistega humorja. Zelo je težko, če je človek prizadet in žalosten – tak ne more zabavati množice. In jaz jih nisem. Šel sem iz televizijskih oddaj, v gledališču sem prosil za čim manj dela, tako da sem imel čim več časa za pot Ljubljana–Sežana. Ta pot je bila moja druga služba. Vsak prost dan, celo med dvema vajama sem se peljal v tamkajšnji dom, kjer je mama gledala v strop in me 24 ur na dan čakala. Ni mi bilo težko hoditi na obiske in biti vsaj nekaj uric z njo. Moja glavna skrb takrat je bila narediti vse, da se bo na tisti postelji imela čim bolje in da bo kar najbolj živela človeka dostojno življenje. Seveda ne moremo pričakovati, da nam bo osebje v domovih nadomestilo svojce – sinove in hčere. Mi smo tisti, ki moramo biti tam za svoje starše. Ampak nekatere zdravstvene usluge pa pričakujemo od njih!
Venomer sem se bal zanjo, saj sem videl, da jo terapevtke zelo redko obračajo; mama je bila v glavi zdrava, a negibna – ni se mogla obrniti niti s hrbta na bok niti vstati, nič. Ko sem bil pri njej, sem jo masiral, mazal, jo dvigoval, jo posadil na voziček in kljub njeni teži celo v avto – da sem jo peljal v njen rojstni kraj, v Sveto na Krasu, v park, na izlet. Prav tako sta jo negovali moji sestri Fani in Nada. Ker sem imel oktobra operacijo želodca, je nekaj časa nisem mogel dvigovati – in tega sem se najbolj bal.
- Vam negovalci, sestre v domu pri tem niso pomagali?
Tam ni pomoči. Tisti dve terapevtki sta tam za ogromno ljudi in imata preveč dela. Nimaš komu reči za pomoč, ker ima vsaka svoje delo. Na začetku tega nisem vedel, pa sem prosil: »Ali mi lahko mamo pomagate dvigniti, da bo sedela?« »Recite tisti v plavi halji!« Potem sem prosil tisto v plavi halji, pa odgovori, da ni ona prava, da moram prositi tisto v rumeni, in tako naprej … Tista v rumeni halji je stala zraven postelje in bi mi lahko takoj pomagala, pa je rekla, ne, za to pa nisem plačana, boste morali reči tisti drugi … Po treh letih mi še zdaj ni jasno, katera naj bi mi pomagala! Veliko izgovorov sem slišal, med njimi neštetokrat, da imajo nizke plače (kar verjamem) in da za tak denar tako več naredijo, kot bi morale. Vendar to meni čisto nič ne pomaga, saj smo za mamo na mesec plačevali dve pokojnini (približno 800 evrov) in človek pričakuje, da ti bodo vsaj tu in tam pomagali. Ampak ne – sam sem jo dvigoval vsaj tiste tri ure, preostalih 21 ur je nihče več ni obrnil. Tisti mesec po operaciji tega pač nisem mogel storiti.

Več v Jani, št. 20, 18. 5. 2010