Nani Gerdina, lesarka v pokoju, je zelo posebna gospa: loti se vsega, od pleskanja zidov, pletenja, kvačkanja, risanja in izdelovanja aplikacij do šivanja oblačil in odej za kužke. Ne po naročilu ali za denar, lične odejice in plaščke za terapevtske kužke društva Tačke pomagačke šiva, ker je kot aktivna članica pač opazila potrebo. Ko vodniki in šolani kužki obiskujejo bolne otroke v bolnišnicah, starejše v domovih za ostarele ali okrevajoče v Soči, kosmatinci ležijo na njenih odejicah. Triinštirideset let krojenja in šivanja (šivati je začela pri štirinajstih) je Nani izmojstrilo. »Najprej sem šivala sebi, nato svojim otrokom, prijateljem in znancem.« To počne tudi zdaj, ko je upokojena babica, ki vsak dan varuje vnučke in jih, če ne gre drugače, vzame s psičko Žano, Tačko pomagačko, v »pasjo službo«.
Odločitev, da začne s svojim kužkom delati dobro ljudem, ki potrebujejo topel dotik prijazne živali, je prišla spontano. »Tačka sem že peto leto, pred tremi leti pa se je pojavila potreba po oprsnicah za naše terapevtske kužke: začela sem jih delati sama.« Nadaljevala je s torbicami za dokumente, plaščki za kužke in pregrinjali za postelje. »Sprva so nam v domovih za upokojence dajali njihova pregrinjala, a ko smo obiskovali bolne otroke, jih ni bilo dovolj. Pred novim letom sem vsem kolegicam iz društva sešila in podarila pregrinjala.« Prave materiale je našla v Italiji. »Izredno pazimo na čistočo naših kužkov, plaščke imajo zato, da pred vstopom v bolnišnico niso mokri, in seveda pazimo na naše obiskovance, otroke, starejše – mnogi so zelo bolni. Kužki morajo biti na odejicah, saj jih na posteljah otroci in starejši božajo, češejo, jim spletajo kitke, jih ljubkujejo, se igrajo z njimi.«
Zabavno učenje
Nani s svojo igrivo psičko Žano rada in pogosto dela tudi v vrtcih in šolah. »Organiziram srečanja, ker mislim, da se vzgoja začne pri najmlajših. Z Žano otroke učiva, kako ravnati z živaljo, kako skrbeti za čisto okolje, kako premagati strah. Seveda se tudi zabavamo, Žana uganja vragolije in kaže trike, veliko je smeha in dobre volje …« Žana je šolana kodrica, saj za terapevtsko delo pri Tačkah tudi mora biti.
Pri zabavnih uricah sodelujejo tudi vzgojiteljice, ki jim Nani rada prisluhne, saj se ji v pogovoru takoj porodi kakšna nova zamisel za še pestrejše trenutke z malčki. »Malo po malo se vsi veselimo uspeha otrok!«
Razumljivo, saj je človek, ki se rad in pogosto razdaja soljudem brez materialnega povračila. »S takšnim šivanjem bi,« pravi, »ostala bosa in lačna, če bi ga zaračunavala.« Verjamem, kajti tako lepo izdelani plaščki, odejice, oprtnice, čudoviti šivi, zadelane obrobe – prav vse potrjuje ljubezensko zgodbo, spleteno med Nani in šivalnimi stroji. »Nisem šivilja za denar, kajti tega ni mogoče plačati. Več zadovoljstva imam, če delam tako, kot mi narekuje srce …«