Če bi še pred tremi leti najhitrejša Štajerka dejala, da se je vse zarotilo proti njej (po dopinški aferi, ko je morala na vrhuncu kariere prekiniti tekmovanja, se je ločila še od svojega dolgoletnega partnerja in se nato umaknila z oči javnosti), bi dandanes verjetno dejala, da so bili vsi ti dogodki potrebni zato, da je lahko zdaj spet srečna in zadovoljna. Kipi od energije, idej, nenehno je v gibanju. Vendar ne več toliko na atletskih stezah. Ko si je pozimi med pripravami na dvoranska tekmovanja poškodovala ahilovo tetivo, je začela razmišljati o rekreativnejši atletiki. Sicer še vedno trenira vsak dan, a zato, ker na stadionu pač uživa. »Nekateri grejo po službi na kolo, drugi na vrt, jaz moram pa na stadion,« pravi. V atletiki bo ostala. S sedanjim možem Andrejem Batageljem in celjskim trenerjem atletike Urbanom Grosekom so ustanovili podjetje Joli in partnerji, v katerem se bodo že septembra lotili treninga rekreativne vadbe atletike na celjskih osnovnih šolah, pripravljajo tudi skupinsko ali individualno vadbo, v enem od programov bodo pomagali športnikom, ki se po poškodbah vračajo na steze. »Veliko ljudi v Sloveniji se ukvarja z rekreacijo, s tekom, vendar ne napreduješ, če tečeš sam, le bolje se počutiš. Kdor pa želi s tem športom oblikovati svoje telo, mora poskusiti z različnimi treningi, paziti na prehrano, trenirati v fitnesu … – odvisno od tega, kaj želi doseči.« Pri rekreativni vadbi v ekipi je učinek zagotovo večji, pravi Jolanda, ki želi tek približati vsem, ne glede na starost, telesno pripravljenost in postavo.
Več v Jani št. 27, 6.7.2010
