Kako je nastal projekt knjige Spravi se, jebenti, že spat?
Knjiga je sama prišla do mene. Na dopustu sem dobil sporočilo z založbe Filargo, da hočejo sodelovati z mano in ali me projekt zanima. Z veseljem sem ga sprejel.
Kakšna je bila vaša reakcija ob prvem branju?
Zdela se mi je strašno zabavna. Sem človek, ki v humorju rad gre do meje ali še malo čez. Knjiga je super kombinacija slikanice, ki je običajno namenjena otrokom, in zgodbe v besedah, ki se jih starši na glas ne upajo uporabljati. Vsi starši poznamo trenutek, ko bi si želeli mladiča preprosto izključiti, a žal ne gre. Ta knjiga govori o tem trenutku.
Ste ob prebiranju olajšano zavzdihnili – natančno tako je?
Tega ne morem zares reči. Moji punčki me ne spravljata ob živce takrat, kadar je treba spat. Imam veliko srečo, da zaspita hitro in mirno. Poznam pa primere, kjer ni tako, posebej pri fantkih. Prav dobro si predstavljam, kako se starši pri tem počutijo.
V katerih trenutkih vas damici spravita ob živce?
Doma smo kar potrpežljivi in zdi se mi, da dekleti to razumeta. Tako mi je položaj, ko bi mi otrok res pomenil frustracijo, za zdaj neznan. Mogoče se to kdaj zgodi ženi, ki z njima preživi največ časa, a nam gre kar dobro.
Menda ne pravite, da nimate tudi vi svojih "jebenti" trenutkov?

Verjetno sem daleč od tega, do bi bil popoln oče, res pa je, da imam precej dobre živce. Doslej se s hčerkama še nisem znašel v položaju »jebenti«, a to ne pomeni, da se mi to ne more zgoditi prav zdaj.
V knjigi je uporabljen precej sočen jezik. Bi ga uporabljali pred otrokoma?
Ne, ne bi. Tudi pri prevajanju smo veliko premišljali o tem, katere besede uporabiti, da bodo za Slovenijo še sprejemljive. V Ameriki je jezik veliko bolj liberalen in za naš okus marsikdaj pregrob in celo vulgaren. Tudi starši in otroci se tam drugače pogovarjajo. Meja dopustnega v pogovoru pri nas je precej ožja. Če bi besedilo prevajal dobesedno, bi pri nas več ljudi odbilo kot nasmejalo in zato smo končali pri priredbi, ne prevodu. Treba je bilo malo omehčati. Spizdi že spat, na primer, bi bilo že preveč. Tega ne bi hotel niti kot oče niti kot prevajalec. Jebenti je beseda, ki je ravno na meji in ki nas še zabava.
Kaj je najhujša kletvica, ki jo uporabite doma?
Pred otroci ne uporabljam kletvic.
Nobenega pišuka poldi, jebela cesta, sunce ti žarko?
Ne, prav nič.
To je pa velika samokontrola. Še posebno pri stand-up komiku, ki nastope rad začini s kakšno krepko.
Ja, samokontrola zaradi mene samega in otrok, ki sem jim vzgled. Zdi se mi, da kletvica pride na vrsto takrat, ko upade raven potrpljenja in tolerance. Kadar ne gre tako, kot bi hotel. Kadar sem z otrokoma, se zelo trudim, da se prilagajam njunim sposobnostim razumevanja in poskušam aktivirati vse rezerve potrpežljivosti in prijaznosti.
Na vaše nastope torej do polnoletnosti ne bosta hodili?
Kje pa! Na plakatih vedno piše, naj otroci ostanejo doma. Da je to program za odrasle. Se pa velikokrat zgodi, da starši kljub vsemu pripeljejo otroke. En sam otrok v dvorani program za odrasle odpelje popolnoma v drugo smer. S tem imam veliko izkušenj. Navzočnost otroka je tako močna, da avtomatično brzdaš jezik, tudi odrasli pred otrokom čisto drugače reagirajo. Še zdaleč ne tolerirajo toliko, kot bi drugače. Potem iščeš diplomatske ovinke, kako se drugače izraziti.
To zaščito otroka pred neprimernim jezikom zelo resno jemljete.
Je kar res, ja. Posebno majhnih otrok. Otroka, ki ga starši nimajo kam dati in ga vzamejo s sabo na eno večernih predstav, kjer so teme grobe in jezik tudi, ne bi rad ravno jaz uvajal v čudoviti svet kletvic in mejne govorice. Nič nimam proti kletvicam, ampak v otroški svet ne sodijo. Sicer je bila Eva, moja triletnica, pogosto z mano, ko smo snemali zvočno različico knjige, a upam, da ji zdaj te besede še nič ne pomenijo.
Vam igralske izkušnje pridejo prav tudi pri vzgoji?
Prav strog oče nisem, tako da bolj pri igri. Vedno znova me navdušuje, kako so otroci odprti, radovedni in si želijo novih informacij. Kot prazen trdi disk so. Njihova domišljija me spodbudi, da zrahljam predstave o stvareh in jim sledim v njihov svet. To je čisto posebno gledališče.
Vas prebereta, kadar si nadenete vzgojno masko?
Že ko sta bili zelo majhni, sem se znašel v položaju, ko sem jima hotel kaj zablefirati, a kaj, ko otroci reagirajo na tisto, kar misliš, ne na tisto, kar govoriš. Z nami komunicirajo na veliko širši ravni, kot je jezik, in če si pošten, si moraš priznati, da gre tisti njihov pogled skozi tvojo manipulacijo. Sam ne bi rad otrok prinašal okoli, zato z njima komuniciram iskreno in pošteno. Se pa seveda tudi meni dogaja, da se moram obračati vstran, ko poskušam ohraniti resen in odločen obraz, gre mi pa na smeh. Otroci samo čakajo, da nam zaviha ustnice navzgor, kadar vzgojni trenutek ni tako hudo pomemben. Saj ko gre zares, se smeh ne zaleze zraven.
S čim pa mali obrneta vas?
Z vsem. Nimata posebnih trikov, ker tako ali tako deluje vse. Na koncu praviloma dosežeta, kar hočeta. Edino, kjer me le redko premakneta, je preveč sladkorja in potrošniška histerija v trgovini. Tu sem neomajen. Niti ni tako težko, le čas potrebuješ. Po mojih izkušnjah ob dolgotrajnejši debati ta močna želja, ta nujnost nekaj imeti, popusti. Otrokova pozornost je kratkotrajna. Mlajša punčka je še premajhna, s starejšo sva že stala pred policami in parlamentirala. Saj otrok ne potrebuje sedemnajst barbik, da bi bil srečen. Čeprav je trženjski sistem zelo uspešen v boju z nami ubogimi starši, ki moramo svoje male potrošnike obvarovati pred tem, da bi se popolnoma razčlovečili. Da se ne spremenijo v male šoping pošasti, ki jih nihče več ne more nahraniti.
Večni boj modernih staršev.
Saj sploh ne gre za to, da bi stvari imeli. Gre le za to, da bi jih dobili. To je užitek, ki hitro mine. Zato z Evo stojim tudi petnajst minut pred polico in gledava, kaj vse je tam. Ampak to je zato tam, ker tam pač je in bo tudi ostalo. Prav nehumano je, kaj vse trgovci počnejo, da bi otroku kaj prodali in staršu izpraznili žepe. Jajčka kinder v mesnici. Da ja mladiček nabaše košaro, medtem ko mama izbira zrezek. Ko sem bil majhen, je prišel en sam dedek Mraz samo enkrat. Zdaj prihajajo k stricu, teti, babici ena, babici dve, doma, v šoli in v vsaki trgovini. Pa še trije možaki so nastali iz enega. Nazadnje se zgodi, da otroka braniš pred Miklavži, Božički in dedki Mrazi na vsakem koraku. Dobesedno napadajo ga. Pa nam seveda ne uspe in na koncu otrok v vsaki hiši, kamor stopi, teče iskat, kaj so mu prinesli.
Imate dve punčki. Kako, mislite, bi bilo s fantki?
Ne vem, upam pa, da bom kdaj dobil kakšnega. Ampak če sem odkrit, se čez dvajset let vidim kot Robert De Niro v tistem filmu, ko hči domov pripelje zaročenca. Treba si je priznati, da so punčke naši mali angeli. Upam, da je dvajset let dovolj časa, da bom uspel očetovsko vlogo takrat dostojanstveno odigrati.
Se tudi vi kdaj spopadate z občutkom starševske krivde?
Verjetno si vsi starši postavljamo podobna vprašanja in si dajemo podobne odgovore. Take, s katerimi si ne moremo nič pomagati. Dostikrat smo tudi sami izgubljeni. A ne morem reči, da bi me preganjala krivda. Družina mi veliko pomeni. Odkar imam otroke, se še posebno trudim, da domov ne bi prihajal izpraznjen in brez energije. Vedno poskušam prinesti dobro voljo, optimizem, veselje. Da bi dekleti še kaj imeli od očeta po tem, ko so mu ves dan naokoli pili kri. Zato tudi poslovno nisem več toliko na voljo.
Kako uspešno preklopite z enega na drugo?
Preprosto. Veselim se jih, mojih deklet. Če ne bi bil pripravljen otrokom veliko dajati, jih preprosto ne bi imel. To je moja odgovornost in želim si, da bi dekleti rekli, da je foter fajn, ne pa da bi me gledali depresivnega pred televizijo. A brez Dore, žene, ne bi šlo. Ni namreč dobrega očeta brez krasne mame. Biti mama se mi zdi krasno poslanstvo, ki je danes premalo cenjeno.
Česa bi radi naučili deklici?
Mama mi je zmeraj govorila – uzdaj se use i u svoje kljuse. In to tako je. Zato želim, da bi bili pogumni, pošteni, odprtega srca in delavni. To je ključ do tega, da človek lahko živi mirno, zadovoljno in uspešno življenje.