Ljudje

Za ljubezen ni nikoli prepozno

Lidija Jež
25. 4. 2012, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Potov Vrh je skrita vasica pod Gorjanci, kjer Dušan Grubor že leta živi v svojem vikendu. Slišala sem za njegovo nenavadno zgodbo in se mu napovedala na pogovor.

Potov Vrh je skrita vasica pod Gorjanci, kjer Dušan Grubor že leta živi v svojem vikendu. Slišala sem za njegovo nenavadno zgodbo in se mu napovedala na pogovor. Ko sem prišla, se mi je opravičil: »Nujno moram v mesto, da plačam položnice, lovim zadnji rok … Izvolite v dnevno sobo, kar postrezite si, lahko si skuhate kavo, si ogledate albume slik …« Je tako zaupljiv ali tako naiven, da tujemu človeku pusti odprto hišo, sam pa – pri dobrih 88 letih – odbrzi z avtom po ozkih poteh med vinogradi v dolino? Hitro pa je bil tudi nazaj in potem mi je pripovedoval in pripovedoval … 

Mornariški častnik in pilot. Njegova življenjska zgodba je tako zanimiva in nenavadna, da je že skoraj kičasta – za nas, ki jo spremljamo od daleč. Zanj, ki jo je doživljal, pa je pretresljiva in ganljiva. Pravi, da je imel srečno otroštvo; oče je imel visok čin in je na dunajskem dvoru varoval cesarja. Vsi otroci v družini so študirali, obvladali so nemški jezik. Kot Dalmatinec naj bi bil Dušan inženir pomorstva, v tej vlogi je bil med tistimi, ki so varovali »odmik« kralja Petra II. v Egipt. Ko se je pozneje pridružil partizanom, o katerih je vedel le to, da branijo domovino, je naivno in zaneseno pripovedoval, kako predan je bil kralju. Fadin Jahić (stric Lepe Brene) ga je podučil o marsičem, tudi o tem, kaj naj govori, da bo ohranil glavo. Bil je dober tovariš v najbolj plemenitem pomenu te besede in zelo se je izkazal tudi kot partizan. Bil je večkrat odlikovan, tudi z najvišjimi odličji. Po vojni pa je Dušan v Rusiji z odliko končal pilotsko akademijo in nato še višjo vojno letalsko akademijo v Beogradu. Pred tem je končal študij za inženirja pomorstva, pozneje še dve leti pravne fakultete. Toda študij na pravu so mu nadrejeni v vojski dobesedno prepovedali. To je bil tudi razlog, da je odšel iz JLA. Še vedno natančno navaja imena in šifre njegovih vojnih letal, manevre, naloge, letnice, primerjave … Pa tudi slovenske kolege, med katerimi si je izbral svojo poročno pričo. Spominja se, kako je kot poveljnik namenjal odslužena letala našim klubom, da so se mladi učili letenja.

Namesto pokojnine – pomoč za preživetje. Leta 1947 se je v Sloveniji, kjer je takrat »branil mejo pred Italijani«, poročil z lepo Ljubljančanko Elo. V Ljubljani sta se jima rodila sin in hčerka. Vsi njegovi, žena, ki je že pokojna, in oba otroka, so imeli slovensko državljanstvo, Dušan se je znašel med izbrisanimi. »Devet mesecev nisem imel svojih dohodkov, saj sem ostal brez zaslužene (zelo visoke) pokojnine. Moja otroka sta na Hrvaškem, in ko sem porabil prihranke, so mi pomagali ljudje iz vasi. Bil sem odvisen od dobrih vaščanov. Še zlasti soseda Ana mi je redno dajala jajčka in kruh …« Ko so njegovi hrvaški prijatelji slišali za to, so uredili, da zdaj dobiva neke vrste pomoč, ki znaša skoraj 30 odstotkov njegove pokojnine; odobril mu jo je Franjo TuÄ‘man (Dušan je poveljeval tudi njegovemu bratu). Piloti njegovega ranga pa imajo »strahotno visoke penzije«, še doda. Upokojil se je z 41 leti delovne dobe, od tega je bil 36 let pilot. Pravi, da ima sedaj že 700 evrov na mesec, kar je v redu; boli pa ga, da mu je bilo odvzeto dostojanstvo. Zvrstilo se je veliko naključij: na vikendu, kjer je pretežno živel, je imel uradno začasno bivališče, ko se je odločil, da zagrebško stanovanje pusti otrokoma, je zaprosil za stalno bivališče na Potov Vrhu. Toda ponovno je prejel potrdilo o začasnem bivališču; odgovor pa je bil, da je nastala pomota, ki bo popravljena prihodnje leto...

Več v Jani št. 17, 24.4.2012