Samo, po poklicu strojnik za oblikovanje kovin, je srce in dušo že zgodaj zapisal umetnosti. A takrat še ne unikatnim lesenim igračam, ki so njegova ljubezen zadnje desetletje, temveč amaterskemu gledališču, in to kar celih petnajst let. Za »pravo«, profesionalno, mu je zmanjkalo poguma, saj bi pred sprejemnimi izpiti moral opraviti diferencialne, ti pa so se mu zdeli težki. Danes seveda ve, da ni bilo tako, a morda ga je prav ljubezen do umetnosti, ki jo nosi v sebi (piše tudi zgodbe in poezijo) pripeljala do tega, da danes ne le izdeluje posebne igrače iz največkrat podarjenega lesa in otrokom razdaja svoje znanje na poletnih taborih Narava in umetnost na ekološki kmetiji, temveč jim na igralnih uricah v društvu Sredina poleg igračk, s katerimi se igrajo, brezplačno posoja svoje zgodbice.

Prva žlica iz lipovega lesa. Gledališče ga je močno prevzelo. »Igral sem v amaterski skupini, delal v Dekorativni, a je tovarna propadla, šla v stečaj. Mizerna plača je bila, pa sem se prijavil še na kakšno avdicijo.« Ko je prvič izgubil službo, mu ni bilo tako zelo hudo: živel je še doma, izpolnjevalo ga je igranje, pa tudi drugo službo je po devetih mesecih na zavodu za zaposlovanje spet dobil. Igral je tudi na Exodusu pa v amaterski gledališki skupini v Zalogu, pisal je, nato pa iz ljubega miru začel rezljati figurice iz lesa, morda zaradi spomina na otroštvo, ko sta z očetom delala ladjice iz lubja. No, iz prve leskove palice je nastala figurica, podobna šahovski, z obrazom. Nato si je želel narediti žlico iz lipovega lesa, ponosen je bil in zadovoljen, ko mu je uspelo, še danes ga spremlja.

Pomembno darilo staršev. Veselil se je učenja, ki ga je čakalo. Rezljal je darila prijateljem in sorodnikom, vsi so se jih razveselili.  O žlicah si je izposodil celo knjigo, v njej je izvedel, da žlica izhaja iz roke. Tega se drži še danes, zato so njegove žlice tako posebne oblike. Ko je na Art marketu prodal prvo, se mu je zdelo »blazno super«,  pravi preskok pa se je zgodil, ko so mu starši podarili žagico za izrezovanje lesa. Najprej je iz različnega lesa izdeloval živali, dobil celo naročilo za šestdeset pujsov, te je neka izletniška agencija podarila udeležencem. A mu to ni več zadoščalo. Na obisku pri znancih je videl akrobate, igračo si je sposodil, jo vrnil in naredil svojo. Njegov prijatelj, profesor na fakulteti za matematiko, ki je eno kupil, je dejal, da jo bo svojim študentom predstavil za nalogo – izračunali naj bi silo, ki je potrebna, da se akrobat obrne. Samu je to uspelo samo s poskušanjem.

Stare igrače po ekološko. Kamorkoli je šel, je iskal stare igrače in ugotavljal, kako delujejo. Tako je nastal drček, z njim so se nekoč igrali pastirji, a o njem ni našel drugih informacij kakor to, da je vrvica speljana skoz oreh. Vse drugo je ugotovil sam. Za vsako staro-novo igračo posebej je moral dognati, kako deluje in kako jo izdelati, ter ji seveda dati lep videz. Celo pri tako preprosti igrači, kakršni so gumbi na niti, je pomembno, kakšna je vrvica. Prelepa je mravlja, ki jo otrok vleče za seboj, pa avtomobili, lesene ropotulje, fascinantna »lojtrca«, igrača, ki se ji reče prekopicnik (klovn se sam prekopicuje po lestvi). Igrače so unikatne;  vse, kar uporablja za njihovo izdelavo, je seveda naravno.

Več v Jani št. 18, 30.4.2012