Christina, ki nastopa v filmih že od ranega otroštva, je bila samo ena od številnih zvezd, ki si duševno stisko blažijo tako, da se samopoškodujejo. Na roki si ugašajo cigarete, pulijo si lase, zarežejo v svoje telo.
Zdaj tega ne dela več, pravi. »Prebolela sem to.«
Vsi nimajo take sreče.

Kadarkoli, kjerkoli: »Ko sem bila mlajša, sem se res samopoškodovala. To sem delala, ko sem bila razburjena, ker me je pomirjalo. To je obupen način za boljše počutje. In včasih se misel na samouničenje zdi zelo romantična. Ampak to sem prebolela.«
Še ena igralka, ki trdi, da je bilo rezanje samo bežna faza v njenem življenju, je Megan Fox, ki o tem ni hotela veliko govoriti. »Dekleta gredo med odraščanjem skozi različne faze, in ko so nesrečne, počneje najrazličnejše stvari, pa naj bodo motnje v prehranjevanju ali pa se malo igrajo z rezanjem.«
Nekatere mine samo od sebe. Mnogi potrebujejo pomoč. Strokovnjaki pravijo, da se samopoškodovanje lahko začne kadarkoli – lahko se pojavi tudi pri starostnikih, izjemoma tudi pri otrocih – najpogosteje pa se začne med 12. in 24. letom. Nekoč je veljalo, da se ženske samopoškodujejo nekajkrat pogosteje kot moški, danes pravijo, da med spoloma skoraj ni razlik. In ker je raziskav tega fenomena še vedno veliko premalo, je težko ugotoviti, kolikšen delež prebivalstva se v duševni stiski znaša nad lastnim telesom. V ZDA menijo, da to počnejo štirje odstotki odraslih, en odstotek kronično. Med mladimi so ti odstotki še precej višji. V Veliki Britaniji so leta 2008 ugotavljali, da se kar 33 odstotkov njihove mladine samopoškoduje. Posebej veliko takih je med študentsko populacijo.
In zato ni strašansko presenetljivo, da se med ljudmi, ki posežejo po nožih, škarjah, pilicah za nohte, pokrovčkih od pločevink, znajdejo tudi slavni. Ljudje, ki so na prvi pogled srečni in uspešni, ljudje, za katere se zdi, da imajo vse.
Vsekakor imajo ostre predmete.

Naučimo se novo besedo: Johnny Depp ima na levi roki več brazgotin, kjer se je ob različnih priložnostih sam porezal z nožem. Glede njihovega nastanka ni zelo zgovoren – Depp o nobeni stvari ni posebno zgovoren – leta 1993 pa je v nekem intervjuju povedal: »Moje telo je nekakšen dnevnik. To je enako kot to, kar so nekoč počeli mornarji, ko je vsak tatu nekaj pomenil, določen trenutek tvojega življenja, pa če to narediš ti sam z nožem, ali pa poklicni tetovator.« Oh, Johnny ima seveda tudi kar nekaj tatujev.  A nekaj dogodkov v svojem življenju je zaznamoval kar sam: »Pravzaprav je bilo kadarkoli – dobri časi, slabi časi, ni bilo pomembno. Nobenega obreda ni bilo. Nisem si rekel, tako, tole se je zgodilo in zdaj si grem odrezat kos mesa.«
Tudi britanski komik Russell Brand je v avtobiografiji priznal, da se je rezal: »Razumem, zakaj so si dajali v srednjem veku puščati kri, ker se ob tem bolje počutiš. Ko se porežem, me vsa ta drama pomirja.«
Igralec Colin Farrell rezanja ni omenjal, se je pa razgovoril o tem, zakaj si je rad pulil lase. Pri trinajstih si jih je pulil pramen za pramenom. »Kako se že reče? Obstaja neki psihološki izraz …« Beseda je trihotilomanija, kompulzivno puljenje las in/ali dlak in lahko privede do trajne izgube las. Danes se zdi, da ima Farrell stvar pod nadzorom. Ali pa ima zelo dobrega lasuljarja.
»Všeč mi je tisti občutek. Jaaaa, tisti občutek tik pred se odtrga od lasnega mešička – tisti hipec tik prej. Ooooo, obožujem to.«
Kot smo rekli, trihotilomanija.

Nikoli ne dvignem glasu: Veliko takih, ki se režejo, je med zvezdniki popularne glasbe – ali pa se morda samo tako zdi, ker pogosto o tem govorijo v svojih pesmih. O rezanju je bil še posebej zgovoren Richey Edwards, član skupine Manic Street Preachers. »Ko se režem, se toliko bolje počutim,« je povedal v nekem intervjuju. »Male stvari, ki so mi šle ne živce, se nenadoma zazdijo nepomembne, ker se osredotočam na bolečino. Nisem človek, ki bi vpil in kričal, zato je to moj ventil.« In ob drugi priložnosti je pojasnil: »Gre za ljudi, ki se znašajo nad vsemi okrog sebe. Jaz nikoli ne dvignem glasu. To, da se režem ali drugače poškodujem, je moj način, kako se spopadam z jezo.«
Leta 1994 je preživel deset tednov na kliniki za rehabilitacijo. Je pomagalo? Ne vemo, kajti februarja 1995 je brez sledu izginil. Njegov avto so našli na mostu, znanem po samomorih. Vsake toliko še vedno poročajo, da so Edwardsa kje videli. Nekako tako kot Elvisa.
Pevka Fiona Apple je priznala, da si zapestje razpraska z nohti. Se potem bolje počutiš, so jo vprašal. »Ob tem čutiš,« je odgovorila.
Podobno je samopoškodovanje razložila pevka Jessicka Adams: »Že zgodaj sem se začela rezati, sprva iz frustracije. Rezanje sprošča jezo. Mnogi samopoškodovalci, tako kot jaz, imamo v sebi ogromno besa, ki se ga včasih bojimo izraziti, zato poškodujemo sebe, da si damo duška ne da bi poškodovali druge. Ko so se v meni nakopičila močna čustva, sem bila vsa iz sebe in nisem vedela, kaj bi. Če sem si povzročila bolečino, sem znižala raven čustvenega stresa na znosno raven. Kot najstnica sem se rezala da pobegnem otopelosti. Mnogi od teh, ki se samopoškodujejo, pravijo, da to delajo, da bi nekaj čutili, da bi vedeli, da so živi. Obide te nekakšen občutek evforije. Pozneje je to zlorabljanje postalo bolj navada, naval adrenalina na odru, ne pa kakšen klic na pomoč.«

To ni kul: Rezanje na odru pred občinstvom ni nič nenavadnega. Krvav in porezan po prsih je pred svoje občinstvo stopil Richey Edwards, na odru se je rezala Courtney Love, ki je o tem takole razmišljala: »Mislim, da je samouničevalnost po krivici na slabem glasu. Po mojem samouničevalnost lahko pomeni refleksijo, pesniško senzibilnost, empatijo, lahko pomeni tudi hedonizem, libertarianizem in slabo presojo.«
Pevec Marilyn Manson, ki se je z žepnim nožičem začel rezati že v šoli, je menil: »To ni nekaj, kar je lahko opisati ali razložiti.« A je kljub temu poskusil: »Mislim, da je to način, da daš to iz sebe, da pobegneš.« In taka je po njegovem razlika med rezanjem na odru in zasebno: »Na odru gre po mojem bolj za to, da skušam ljudem pokazati svojo bolečino, za odrom pa le za to, da jo čutim, pika.«
Ampak ne, tu se ne da postaviti pike, kajti Mansona in druge njihovi oboževalci pogosto posnemajo. Tudi pri rezanju. Znan je pri primer dveh prijateljic, Mansonovih oboževalk, ki sta pred njegovim koncertom ena drugi na prsi vrezali njegovo ime (no, polovico njegovega imena, ena Marilyn, druga Manson), potem sta stali pred odrom in kri jima je kapljala po majicah.
Tak vpliv na oboževalce ni kul, se je razjezila Angelina Jolie, ki je v nekem intervjuju, še preden je bila zelo slavna, tudi priznala, da se je rezala: »Mladi si, nor si, v postelji si in nože imaš, pa se zgodi kakšno sranje.« Sranje se je začelo dogajati okrog njenega trinajstega leta, nehala je pri šestnajstih. In potem postala mnogo pametnejša in zrelejša, zato jo zdaj jezi, kadar novinarji pišerjo o rezanju in o slavnih brez potrebne distance. »In ta človek (novinar, ki je delal intervju, op. p.) je rezanje prikazal kot nekaj zanimivega, kot da je to nekaj, kar zdaj počnem. Pozneje pa sem srečala nekoga, ki je rekel, da je videl moje filme in mi pokazal, kje se je porezal. Morala sem mu pojasniti, prvič, naj tega nikar ne počne, sem bila pa prav prekleto jezna na ljudi, ki me prikazujejo na tak način, da začne to nekdo posnemati in mi kazati. Ne razumem, zakaj bi ljudje počeli nekaj tako škodljivega. Kot bi hoteli reči, naredimo, da bom kul in spravimo svoje najbližje v hude skrbi.«

V tebi je toliko bolečine: kaj pripravi človeka do tega, da se sam pohablja? Vzroki so zelo različni, pravijo strokovnjaki. Samopoškodovanje večinoma ne vodi k samomoru in ni, kot mnogi mislijo, iskanje pozornosti, saj samopoškodovalci poškodbe skrivajo pod ohlapnimi oblačili, dolgimi rokavi in hlačnicami. Med vzroki navajajo duševne bolezni, zlorabo v otroštvu, slabe odnose s starši ali partnerji. Tveganje za samopoškodbe še povečuje alkohol ali odvajanje.
Fiona Apple je bila v otroštvu posiljena, rezati se je začela, ko je prebrala slabo kritiko svojega prvega albuma, imela pa je tudi prehranske motnje. Russlla Branda so vrgli iz dramske šole, ko si je po kritiki neke vloge na glavi razbil kozarec in se s črepinjami porezal po rokah in prsih. Že od otroštva je nabiral različne diagnoze, od hiperaktivnosti do bipolarne motnje. Johnny Depp je bil kot otrok izredno nesamozavesten in tega občutka še vedno ni povsem premagal. »Moja samopodoba še vedno ni posebno trdna. Ni pomembno, kako slaven sem, ni pomembno, koliko ljudi gre gledat moje filme, jaz se še vedno počutim kot tisti bledi brezupnež, kakršen sem nekoč bil. Bledi brezupnež, ki ima po naključju nekaj sreče. Že jutri pa bo vsega konec in bom moral spet prodajati svinčnike.« Tudi Megan Fox je povedala, da je zelo negotova in nesamozavestna.
Kelly Holmes, tekačica, ki je pobirala olimpijske medalje, se je začela rezati, ko je bila poškodovana in ni mogla nastopati. »Zaklenila sem se v kopalnico in odprla pipo, da ne bi slišali, kako jokam. Potem sem zagledala škarje. Prijela sem jih in se začela rezati po levi roki. Naredila sem po en rez za vsak dan, ko sem bila poškodovana. Z vsakim rezom se mi je zdelo, da se kaznujem, hkrati pa sem čutila občutek olajšanja, ki me je gnal, da sem to spet in spet ponovila. V sebi sem vedela, da ne bo šlo naprej od tega. Vsa epizoda je bila samo krik obupa.«
Angelina Jolie je rekla, da je »poskušala nekaj čutiti … preskušala sem različne stvari … romantično sem razmišljala … o krvi.«
Shirley Manson, pevka skupine Garbage, je že kot najstnica v vezalkah skrivala britvico in se je rezala vsakič, ko je bila pod stresom, vznemirjena ali depresivna. »Ne bi rekla, da je bilo rezanje prijetno, a sledi mu občutek evforije. Kratek preblisk bolečine, nato pa te pogled na kri spet vrže na površje in spet si vesel, da si živ.«
Med svojim nesrečnim zakonom z britanskim prestolonaslednikom se je rezala tudi princesa Diana (ki je imela še druge težave, med drugim bulimijo). »V tebi je toliko bolečine, da se raniš zunaj, ker iščeš pomoč,« je rekla v slavnem televizijskem intervjuju leta 1995.
Britanska pevka Amy Studt je imela v šoli težave s sošolci, ki so jo nenehna strahovali. »Od stresa sem tako zbolela, da sem cele dneve preležala v postelji, vendar se strahovanje ni nehalo. Nekoč so se moji mučitelji celo prikradli noter in me obmetavali z zrnci kuhanega fižola. Spominjam se dneva, ko je zmerjanje postalo prehudo – odšla sem v stranišče, pograbila škarje in zarezala. Hotela sem le eno bolečino nadomestiti z drugo in menila sem, da bo fizično bolečino laže prenesti. Kadar sem se porezala, sem imela vsaj kaj pokazati za vso bol, ki sem jo čutila. Od takrat naprej sem se vedno rezala, kadar so se spravili name.«

Popolno platno: pisateljica Elizabeth Wurzel je svoje odraščanje opisala v knjgi Prozac Nation. Pisala je o svojem boju z derpresijo in opisala, kako se je začela rezati, ko se je med odmorom za kosilo skrivala v dekliški garderobi: »In tako, sedeč v  garderobi, na smrt prestrašena ob misli, da sem obsojena na to, da se bom vse življenje takole skrivala pred ljudmi, sem vzela ključe iz torbe. Na obesku je bil oster ščipalec za nohte, na katerega je bila pritrjena tudi pilica. Potegnila sem si navzdol dokolenke (v šoli smo morale nositi krilo) in se zagledala v svoje gole bele noge. … Popolno, nedotaknjeno platno. In tako sem vzela pilo, z ostrim robom zarezala v nogo pod kolenom in opazovala, kako se je na koži pojavila rdeča črta krvi. Presenečena sem bila, kako lahko se mi je bilo urezati in kako ravna je bila črta. Bilo je skoraj zabavno. Že od nekdaj sem si praskala kraste in si luščila opečeno kožo z ramen, vedno sem mučila svoje telo. To je bil samo naslednji korak. In koliko bolj zadovoljujoče je bilo raniti lastno telo, kot pa čakati na komarje in podeželske sprehode med trnovimi grmi, da bi to naredili namesto mene. Naredila sem še par prask in izmenjevala nogi, tokrat hitreje in manj previdno. Vidite, nisem se hotela ubiti. Vsaj takrat ne. Hotela pa sem vedeti, ali se lahko, če obup postane tako hud, sama poškodujem. In ugotovila, da se lahko.«