Ljudje

Kdo bo branil nas?

Dejan Ogrinec
18. 10. 2012, 09.29
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Zamisel, da bi se lahko zaradi majcene kamere končali množična ali skrita posilstva in genocidni poboji, pa je več kot samo običajna.

Si lahko predstavljate, da serija majcenih, miniaturnih kamer, ki jih je možno legalno kupiti na kitajskem spletu, ustavi genocidno in krvavo vojaško mašinerijo v Afriki, ki sicer stane milijarde? Zamisel, da bi se lahko zaradi majcene kamere končali množična ali skrita posilstva in genocidni poboji, pa je več kot samo običajna. Meji na genialnost! 

Da vas spomnim: na krvava tla osrednje Afrike sta majcene kamere, fotoaparate, prenosnike in satelitske telefone, dobljene s pomočjo vrste sponzorjev, lastnoročno, v svoji prtljagi (!), prinesla dva Slovenca. Za dejanje sta požela vrsto pohval, eden tudi bivanje v tamkajšnjih zaporih, izgon s filmskega festivala, naša država in pokojni predsednik pa sta se za nekaj časa zapisala med velike (mirovne) sile in v srce TV-gledalcev z vsega sveta. Da, govorim o »tistem norem« Križnarju, a ne samo o »njegovih Nubah«. Omenjene kamere in z njimi varnost za civilno prebivalstvo so zdaj razmnožene kot ščurki, po ogromni površini, vse naokoli reke Modri Nil. Največ zaslug za 650 kamer, 200 fotoaparatov Sony z GPS in nekaj satelitskih telefonov pa gre možaku, ki ni ravno znan. Ne mara namreč publicitete. Tudi zato, ker biti nepoznan pomeni biti varen. Vsaj v Afriki.

Kdo je Klemen Mihelič? To je skromen, odprt in zvedav moški, oče dveh otrok. Solastnik studia za mehki tisk Compress, ki sta ga ustanovila skupaj s prijateljem Rokom Šetino. Podjetje prav lepo deluje, verjetno tudi zato, ker se na obrazih zaposlenih zrcali zadovoljstvo. Dandanes redkost. Klemen Mihelič je v bistvu tisti, ki je našel rešitev za Križnarjevo idejo o kamerah kot varovalkah otrok, žensk in starcev, sicer nepotrebnih žrtev tamkajšnjih vojn. Klemnov moto je: Brezpogojno verjamem, da bom kaj rešil in s tem pomagal!

»Ko sem videl, dojel, kaj se dogaja tam doli, me je stisnilo okoli srca. Postal sem ledeno mrzel. Dobesedno! Mi tukaj trdimo, da je kriza. Pa kje? Pokažite mi jo! Dokler imamo vse razsvetljeno, pa ognjemete in proslave, domnevam, da imamo tudi za hrano. Ali se motim? Ker če je kriza, zakaj táko razmetavanje? Tam doli, v Darfurju, ni nič. Ne zelenja ne vode. Ves čas so vojne, pa vseeno preživijo. Zelo so skromni. Afričani bi, ko bi recimo videli našo reko Savo, z veseljem pili njeno vodo. Tam res ni nič. A naučili so me, da dokler imaš obe nogi in lahko govoriš (in delaš), ne bodi apatičen. Smej se. Nasmehni se. Nič ti ne manjka.

Mi preveč obsojamo iz naših naslanjačev. Ne poznamo razmer. Otrok imajo zato toliko, ker jih vsaj polovica pomre. Ker nimajo niti za preživetje, od kod naj bi potem imeli denar za kondome, da bi kontrolirali število rojstev? V resnici niti ne vedo, kaj je sploh kontracepcija. In ker ni pokojnin, so otroci edina opora za v starosti. Itak pa večina umre pri 50. Da ne govorim o tem, da jih pobijajo predvsem zato, da lahko mi lepše živimo. Dobimo (Kitajci) recimo poceni materiale za elektroniko (minerale, platino, srebro in podobno), da se skoraj obmetavamo s pametnimi telefoni in tabličnimi računalniki, nafto, s katero poganjamo naše naprave, in tako naprej. Če bi morali vse plačevati po tržni ceni, ne bi nikdar imeli toliko.


Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 42, izid: 16.10.2012).