Ljudje

O hrani je treba misliti dobro!

Dejan Ogrinec
11. 4. 2013, 08.29
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Dr. John Fielder je žilav možak močnega glasu, nižjega stasa in prodornih modrih oči. Je Avstralec, govori pa »angleško angleščino«.

Ni ga ravno preprosto razumeti. Morda tudi zato, ker so njegove misli pogosto precej šokantne.

V 82 letih življenja je na svoji poti zarisal zelo močne sledi. V zdravljenju ljudi, zemlje in ozaveščanju o zdravi prehrani. Je diplomirani naturopat, kiropraktik in homeopat ter še ekološki kmetovalec. Prodoren človek.

Podira tabuje in večina tistega , kar je izjavil ali dokazal, je bila desetletja pred časom. To je tudi rahla težava pri sprejemanju njegovega znanja ali sporočil. Takrat, ko je on kupil Farmo, kot jo imenuje – pisalo se je leto 1967 – in se šel ekološko kmetovanje, mešanico permakulture in biodinamike, na njej je začel kasneje tudi zdraviti, mi za besedo ekološko še vedeli nismo. Tudi njegovi sosedje so takrat svojo zemljo napadali z obilico kemikalij. Kmalu je dojel, da če s kmetijsko kemijo zastrupljajo reke, ki lahko uničijo koralni greben, ti pridelki in zastrupljena voda škodujejo tudi ljudem. Ko mu je večina kmetov povedala, da tistega, kar pridelajo na poljih, oni ne jedo, je to zanj pomenilo dokončno spremembo. Dr. Fielder ni imel recimo starih staršev, ki bi ga učili o kmetovanju po starem, niti sosedov, ki bi kaj vedeli o čem takem. Zdrave, ekološke kulture takrat niti tam ni bilo.

Vse to je čisti strup!

Sicer ni osebnost, ki bi se rada prerekala. A kar verjame in kar pove, je odločno. Kot pribito. Ni dvoma niti diskusije. Stalno poudarja: »Karkoli rečem ali trdim, sem preveril na lastni koži ali pri ljudeh, ki sem jih zdravil. Tudi o kmetovanju ne mlatim prazne slame, temveč sem pobral ogromno pridelka in obenem videl tudi veliko tistega, ki je šel v nič. Če nekaj poznam samo teoretično, recimo iz knjig, tega ne razglašam kot svoje znanje ali na glas. Raje molčim!« Nedvomno močne besede. Podobno kot njegovi napotki o naši prehrani ali delu z zemljo.

Jedli naj bi čim bolj surovo zelenjavo in sadje, nobenih žit, od mlečnih izdelkov kefir, skuto, jogurte, vse strogo nepasterizirano. Pasterizirane mlečne izdelke bi morali po njegovem v trgovinah zaobiti, kot da jih ni. Podobno velja za žita in sladkor. Ne bi jih smeli jesti, ker se v telesu ne prebavljajo, kot bi se morali. Kategorično je dodal: »To vse je čisti strup!« Naše telo tega pogosto ne prepozna kot hrano. Podobno kot industrijsko pripravljene obroke. A ni privrženec vegetarijanstva. Njemu pač ustreza, ljudje pa smo različni. A če že jemo meso, naj bo čim bolj surovo. Tudi jajca naj bi uživali samo surova, in to samo rumenjake.

Pri njih, tam doli, kos mesa obesijo in pustijo sušiti na zraku. Nobene soli ali konzervansov. Čez nekaj časa odrežejo gnijoče, fermentirane dele in pojejo samo sredico.

Čim bolj presno!

O veganstvu trdi, da je izjemno škodljivo. Ne sicer kratkoročno, ampak po vseh izkušnjah, ki jih ima, gre zgodba takole: »Prva tri leta se človek počuti čedalje bolje, skoraj odlično. Potem sledita dve leti, ko je nekako še v redu, stanje se vzdržuje, potem pa se začne približno dveletni zdrs v počutju navzdol, če ne spremenimo prehrane, v najslabšem sledi tudi smrt. Skozi moje roke je šlo ogromno novorojenčkov veganov, ki so imeli poškodovane možgane že ob rojstvu!« Kratka izjava, ki je ni želel naprej komentirati. Verjemi ali zavrzi. Tak je njegov pristop k učenju.

S sinovoma se o prehrani ne prepira. Jesta »junkfood«, ob tem ga boli srce, a svojega pogleda jima ne vsiljuje. Nasprotno pa se morajo vsi delavci ali gostje na Farmi držati njegovih pravil uživanja čim bolj presne hrane. Nobene izjeme ne dopušča. Na začudeno vprašanje ene od gospa med njegovim predavanjem v BC Naklo, češ, a jih silite delati na kmetiji kar brez mesa, je hudomušno odgovoril: »Stavim lahko, da jaz, ki sem dosti starejši od vas, delam dlje in hitreje kot vi, četudi ne jem mesa ...« Na njegov močni glas ni bilo ugovora iz dvorane. Ko pa je razkril še svoj dnevni urnik, ni bilo nobenega dvoma več. Možak je izjemno vitalen.

Soja ni niti za sovražnika?

Delovni dan začne ob petih zjutraj, uro, dve presedi za računalnikom. Ne glede na to, koliko je elektronske pošte in podobnega dela, ga ob sedmih zaključi. Za tisti dan je dovolj. Potem dela na kmetiji ali pri novi hiši (kmetijo in hišo mu je uničil požar) do enajstih, ko gre k reki, ki jo ima na posestvu, da plava. To je zanj tuš in higiena obenem. Ob enih je kosilo za vse na Farmi, ki ga največkrat pripravi osebno ali pa mu ljudje pomagajo samo toliko, da se naučijo pripravljati tako vrsto hrane. Tudi posodo pomije sam, saj pomivalnega stroja ni! Do dveh popoldne ima siesto in potem do štirih posvete z obiskovalci (pacienti, čeprav jim ne reče tako). Ob četrt na peto zopet pridejo vsi v kuhinjo, kjer si vsak posebej, samo zase, naredi solato. Ob tem poteka učenje priprave hrane ali preprostega kuhanja.

Jedo, kar pridelajo na Farmi: paradižnik, različne vrste zelene solate, kumare, radič, zeleno, kitajsko zelje in tropsko sadje. Njihova prehrana je laktovegetarijanska. Žit načeloma ni. Skozi leta je spoznal, da so ljudje bistveno bolj zdravi in se bolje počutijo brez njih. Če že, so v majhnih količinah in vedno jih zmeljejo sami, preden jih uporabijo. Pira je v redu, fižol sprejemljiv, soje naj ne jemo. »Tudi sovražniku je ne bi dal,« je izjavil.

Surova hrana se v želodcu bolje predela, manj je stresna za telo. Vsekakor pa uporablja za zdravljenje tudi post pod kontrolo in tega izvaja tudi za otroke.


Več preberite v tiskani Jani (št. 15, izid: 9.4.2013).