Ljudje

Nasmejano gledališče

Cveta Zalokar Oražem
15. 4. 2013, 11.53
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Bil je november 1996 in bili so nasmejani ljudje. Ustanovili so gledališče slepih in slabovidnih ter mu dali ime Nasmeh.

Gledališče je edinstveno v Sloveniji, saj združuje slepe in slabovidne ljudi iz vseh koncev Slovenije, skupaj jih je okoli 30 – igralcev, spremljevalcev in strokovnih delavcev. Ob koncih tedna se zberejo na vajah ter študirajo, se smejejo in ustvarjajo like, predstave in dogodke. Po večmesečnih vajah, ki so se začele lansko jesen, so nedavno na oder postavili venček kratkih komedij Alda Nikolaja z naslovom Ah, te nore ženske.

Letos je nasmejano gledališče postalo polnoletno

 Začeli so leta 1997 s predstavo Katajeva Dan oddiha, z naslednjimi so že gostovali po Sloveniji. Prejeli so tudi vrsto priznanj. Po nekajletnem premoru so v sezoni 2010/11 pripravili ambiciozen projekt popolnoma drugačne zvrsti, simbolno dramo Mauricea Maeterlincka, Slepci. Predstava, ki je nihče, ki jo je imel možnost videti, ne pozabi. Izjemna, zahtevna in z močnim sporočilom. Vse predstave je režirala Mateja (Fabjan) Mlačnik, mentorica pa je bila Alenka Bole Vrabec. Ta je v letošnji predstavi prvič sama poprijela za režijsko žezlo in se spopadla z zahtevnim, a nadvse navdihujočim delom: »Z njimi sem bila od začetka in jih dobro poznam. Odločila sem se za tri komično-satirične monologe Nikolaja, avtorja, ki je še kako aktualen, komično pa z ravno pravšnjo mero prepleta s pesimizmom, prepričljivim vzdušjem, sočnostjo izražanja in je pravi izziv za igralca. Morala sem tudi razčistiti, ali naj bom z njimi usmiljena ali pa naj od njih zahtevam kaj več. Odločila sem se za zadnje, strah je izginil in z njimi sem delala, kot da so videči,« pripoveduje izkušena gledališčnica, ki obenem ugotavlja: »Princip dela s slepimi je drugačen kot v običajnem gledališču. Tudi mi začnemo z bralnimi vajami, vendar pa igralci tekst dobijo v braillovi pisavi že prej in ga morajo na prvi vaji že znati na pamet. Potem začnemo z izdelovanjem likov, sama jih le usmerjam, da pridemo skupaj do smisla. Zelo sem zahtevna, brez milosti do generalke, od vsakega igralca pričakujem, da bo dal iz sebe maksimalno, predvsem je nujna lastna ustvarjalnost. Če začutim, da ga lahko še olupim, potem to počnem. Vse je treba dodelati, položaj in delo rok, občutek, kako prijeti, kako se gibati.«

Najtežja naloga v nasmejanem gledališču je, kako človeka, ki ne vidi, naučiti sproščene hoje po odru. Odgovor je preprost – veliko vaje, nekaj občutka in posebne scenske oznake po tleh. Scena je vedno postavljena v istem razmerju na vseh odrih, kjer gostujejo. Slepi se morajo za predstavo naučiti precej več kot le tekst. Učijo se gibov, mimike, gest, kretenj in tudi pogleda v soigralca, kar je videčim samoumevno. In potem vse skupaj uskladijo na odru.

Šest mesecev zahtevnih vaj, a tudi smeha

Prve vaje so imeli kar pri igralki Ladki Hunjet doma: »Vaditi smo začele  oktobra, delali smo, razen treh, vse konce tedna do marca, od 11. do 18. ure. Na začetku smo se zbrale pri meni v Podgorju pri Kamniku, kjer živim z mamo. Sama tokrat igram že tretjič, s tem sem ogromno koristnega pridobila, tudi za vsakdanje življenje, pri besednem govoru, orientaciji, pa tudi premagovanju treme. Slepi zmoremo veliko. Oslepela sem pri 23 letih zaradi glavkoma, sprva sem bila le slabovidna in sem delala kot telefonistka, ko se je stanje poslabšalo, pa sem se invalidsko upokojila. Gledališče, vaje, nastopi, vse mi pomeni zelo veliko, sprostitev in druženje, med nami vlada prijateljstvo, odnosi so krasni.« Ladka v predstavi igra markizo, ki goji bele miši, v monologu Izdelek in kapital, njena prijateljica Irena Temlin pa tokrat nastopa drugič: »V monologu Sol in tobak igram trafikantko in veselo vdovo, najbrž zato, ker sem kadilka. Sem dobrovoljna, čeprav me je bolezen pred osmimi leti zaznamovala s slepoto. Imam družino, hči je že odrasla, še vedno pa hodim rada v planine, pelje me vodnik, ki me ima 'na špagi'. Ko pridem na vrh, si kar predstavljam, kakšen je razgled, kaj je okoli mene, skale, živali. Lani sem tako osvojila Kredarico. Sicer pa rada berem in lahko povem, da je za nas glede knjig dobro poskrbljeno. Vse novitete so ažurno posnete v zvočne ali elektronske knjige, obstaja pa tudi možnost branja knjig v braillovi pisavi. Ko sem se odločila, da se preizkusim z igro, sem si rekla, ja, to lahko delaš. To zmorem, to me veseli, vsak je iz sebe potegnil najboljše, energija skupine nas je povezala in dobra volja je kar nalezljiva. Ni bilo nobenega pomilovanja, Alenka je bila stroga, a tudi potrpežljiva, iz nas je naredila več, kot smo pričakovale. Neponovljivo je bilo občutenje po premieri, ki smo jo zaigrali v Breznici, ko smo nasmejale publiko, ko smo čutile energijo, ki je prihajala od gledalcev.«

Občinstvo čutijo, čeprav ga ne vidijo

Prvič pa se je z igranjem spopadla Anja Hočevar, absolventka Fakultete za socialno delo, ki med tednom živi v študentskem naselju, ob koncih tedna pa se vrača v domače Trbovlje. Slabovidna je že od rojstva, vid ji je že v prvih letih opešal do slepote. »Danes me oči motijo, mnogokrat celo bolijo, na primer, če mi vanje sveti reflektor. Tako smo morali v predstavi moje oko zakriti, kar figuri v monologu z naslovom Žajfarca, v katerem igram zapornico, kar lepo pristoji. Sicer pa nisem mislila, da mi bo predstava toliko pomenila, bala sem se, da ne bom zmogla. A vse je izginilo, ko sem videla, da sem uspešna in lahko ljudi nasmejim. Dobro slišim, še posebej kadar se v dvorani smejejo ljudje, ki jih poznam. Sicer pa v predstavi tudi pojem in zelo dobro čutim, če nas publika spremlja in je zbrana, največ pa nam pove aplavz. Tudi sicer radi obiskujemo gledališče, z mano je vedno kdo, ki mi pove, česar ne vidim, kaj se dogaja, kakšna je scena, kdo se pači …« pove mlada ljubiteljica gledališča, ki si želi, da bi s svojim partnerjem, ki je slaboviden, kmalu lahko zaživela samostojno življenje. Anja, ki ima tudi nepogrešljivo spremljevalko, psičko vodnico za slepe Ajko, ta je na odru sicer ne spremlja, nam še pove, kako si pomagajo pri orientaciji v predstavi: »Oder je treba drugače pripraviti, da se slepi igralci lažje orientiramo. Tako so ga tokrat opremili s štirimi preprogami, med njimi je prazen prostor v obliki križa, pod njimi so vrvice, imamo obutev, da te znake na tleh lahko čutimo.« V predstavi se je prvič srečal z gledališčem tudi Luka Pavlin, profesor slovenščine, ki se iz Ljubljane vozi z avtobusom na delo v medobčinsko društvo slepih v Kranju kot animator prostočasnih aktivnosti: »Vedno sem imel rad gledališče, veliko sem poslušal radijske igre, ki so priljubljene med nami, še posebej pozoren sem bil pri sinhronizaciji. To je bila zame nova in nepozabna izkušnja, ki jo bom ohranil v spominu, posebej pa bi rad pohvalil režiserko Alenko, ki nas je ogromno naučila. Nekako sem si dopovedal, da je treba pri predstavi uživati, in to se je tudi zgodilo, takoj ko sem slišal prvi smeh. Sicer sem zaradi porodnih zapletov slaboviden od rojstva, rad pa berem knjige, ker sem nostalgičen, obožujem stare risanke in nadaljevanke. Pa še to, živim aktivno skavtsko življenje.«

Brez predanosti in prostovoljstva ne bi bilo predstave

Ko govorijo o tehničnih plateh predstave, hitijo s pohvalami in lepimi besedami o »naši dobri vili«, o Domžalčanki Dadi Strle, ki je kot prostovoljka z njimi že tretje leto in skrbi za organizacijo, pravijo ji Lady Vseprenese, v predstavi je šepetalka in »kulisenšibarca«, drugače pa jih prevaža na vaje in predstave: »Mene to tako veseli, saj tudi sicer veliko delam s slepimi. Na življenjski poti je izjemna priložnost, če lahko srečaš takšne ljudi, in življenje je videti potem popolnoma drugače. V skupino me je pripeljala prijateljica Irena, ko so potrebovali šepetalko. Letos pa moram še kulise premikati, ker Luka zaradi operacije ne sme dvigati težjih predmetov. Ni mi treba veliko govoriti, jaz samo delam,« sklene prijetna Dada, ki ji takšno delo daje smisel in nove izkušnje.