Ljudje

Čas za bolnika je nujno razkošje

Miša Čermak
16. 4. 2013, 08.49
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

»Veste, samo človek sem in nikakor bog v belem: nisem nezmotljiv, toda za napako se bolniku opravičim. Res pa si želim, da ne bi nikoli naredil velike!«

Besede Stanislava Ostanka, zdravnika, ki je po skoraj dvajsetih letih dela zamenjal varno in plačano službo družinskega zdravnika v zdravstvenem domu za bolj negotovo pot družinskega zdravnika s koncesijo, samo potrjujejo mnenje njegovih bolnikov. Da je zdravnik, ki človeku v stiski nameni čas, in strokovnjak, ki želi težavi, recimo glavobolu, priti do dna. Zaradi celostnega odnosa in velikega znanja se je njegova ambulanta na Igu v slabih dveh letih napolnila, on pa okoli tisoč petsto ljudem, ki so ga izbrali za osebnega zdravnika, vrača tako, kot si želijo. Zaupajo mu, ker si zanje vzame čas.

Kje tičijo začetki vaše ljubezni do medicine? Sprašujem zato, ker živite poslanstvo vašega poklica in za vas ljudje niso samo številke.
Nekoč sem prišel domov in rekel mami, da bom študiral medicino. Odločitev je bila posledica trenutnega nagiba, prešinilo me je. Verjetno je bila v meni želja po pomoči, tudi moja mama je imela že takrat, ko sem bil otrok, več bolezni in morda mi je to ostalo v podzavesti. Ko sem končal gimnazijo, sem šel opravljat sprejemne izpite: prvič mi ni uspelo, mi je pa drugič, po služenju vojaškega roka. Očitno je bila želja močna. Pa tudi druge alternative za študij nisem imel.

Nato ste delali skoraj dvajset let v zdravstvenem domu na Metelkovi in imeli okoli dva tisoč pacientov – torej so vas imeli ljudje radi.
Ja, veliko pacientov sem imel. Zelo vesel sem, da delam kot splošen zdravnik, to mi še danes predstavlja izziv. Kljub temu da je v medicini veliko specializacij in da si želi biti veliko zdravnikov uspešnih na posameznih klinikah, mene zanima splošna medicina. Ta veja je zelo široka, deluje drugorazredno, češ da samo pišemo napotnice in recepte – pa ni tako. Srečujem se z različnimi boleznimi, zato mora biti znanje široko, prvi stik s pacientom je zelo neposreden. Premagati slabšalni pomen družinskega zdravnika in veliko narediti za bolnika  je zame še vedno izziv.

Vam v resnici ni bilo do akademskih nazivov in poti, na kateri se dostikrat izgubi skrb za človeka, ki pa mu je zdravniški poklic v resnici namenjen?
Res je namenjen človeku v stiski. Sam želja po akademski poti nimam, čeprav sem jo okusil, ko sem začel delati: okusil sem rivalstvo med zdravniki, kajti pot do nekega naziva pomeni hierarhijo dela, ki pa je mene motila.

Vam več pomeni pomoč ljudem?
Ja. Všeč mi je, da ima zdravnik ne glede na titulo ali naziv neki odnos do sočloveka in do sodelavcev. Jaz si želim, da so ljudje po tem, ko jih obravnavam, zadovoljni. Da odhajajo iz ambulante s prijetnimi občutki. V našem zdravstvu je narobe to, da so ljudje dostikrat samo številke, pogovora med zdravnikom in bolnikom je premalo. Glavna težava  odnosa med pacientom in zdravnikom je pomanjkanje časa: ko sem še delal v zdravstvenem domu na Metelkovi, je bila frekvenca bolnikov večja kot tu, kjer imam zdaj ambulanto s koncesijo, čeprav se tudi tu povečuje, a to je povezano z glavarino, s tem, za koliko bolnikov mora zdravnik skrbeti – okoli dva tisoč pacientov. In temu primerno seveda tudi zmanjkuje časa. Ko sem pred slabima dvema letoma odprl svojo ambulanto, sem začel z ničle in imel tako rekoč prazno čakalnico – zdaj je že kar napolnjena; lahko rečem, da sem takrat okusil, kako je prijetno delati z ljudmi brez primeža časovne stiske. Zaradi res obilice administrativnega dela zmanjkuje časa za ljudi, zdravnik postane nestrpen, bolnik to čuti: deset, petnajst minut časa, ki ga nameniš bolniku, postaja razkošje!


Več preberite v tiskani Jani (št. 16, izid: 16.4.2013).