Najprej sva bila dogovorjena, da se dobiva pred skakalnico v Kranju, kjer Primož že drugo sezono dela kot pomočnik glavnega trenerja slovenske ženske reprezentance. Nazadnje sva pristala v kavarnici, kjer dela njegova žena Renata. Ker ta dan ni bilo veliko gostov, se nama je pri pogovoru občasno pridružila.
Izkazalo se je, da sva se dobila na prav poseben dan. Natanko pred 17 leti sta namreč Renata in Primož postala par. »Kdo si je zapomnil pravi datum?« je Primož izzval Renato. »Ti, Primož, le da si trdil, da sva se na ta dan spoznala, v resnici pa sva začela hoditi.« Primož in Renata sta začela hoditi, ko je bila Renata 16-letno dekle, ki si je že ustvarjalo ime kot manekenka, tisto leto je postala tudi kraljica Slovenije, 17-letni Primož pa je bil v svoji najboljši skakalni formi.
Renata, je res, da ste se v Primoža zaljubili, ko ste ga videli na televiziji?
Res je. Z mamo sva ga gledali v oddaji Portret tedna. Rekla sem ji: Tale fant se mi pa zdi zelo simpatičen. Mama je pripomnila, da sva si celo malo podobna: »Oba imata štrleča ušesa.«
Primož: Renata, tega ti pa res ne bi bilo treba povedati. Vidite, kakšno imava!
Renata: Res nama ni nikoli dolgčas. Včasih si prav želim, da bi imela malce bolj dolgočasno življenje. Sva se zadnjič s Primožem hecala, da bova imela mir šele pod cipresami. (smeh)
Primož, malo ljudi je, ki so pri 34 letih doživeli že skoraj vse, od neverjetnih vzponov do krutih padcev. In to celo večkrat. 2011 ste končali skakalno kariero, potem ko se vam leto prej ni vse izšlo po načrtih.
Nič se mi ni izšlo po načrtih, pa ne samo eno sezono prej, že nekaj sezon prej.
Če bi bilo drugače, bi danes verjetno še tekmovali?
Seveda. Ampak če ne gre, pač ne gre.
To je bil tretji poskus vzpona v vaši karieri?
Ja.
Dvakrat prej ste bili uspešni. Kje se je tokrat zalomilo?
(zelo dolga tišina) Recimo temu splet okoliščin, drugače pa o tem raje ne bi govoril.
V vaši karieri so bila ves čas nihanja. Ste kdaj razmišljali, zakaj?
Tudi v mojih najuspešnejših sezonah je bilo dosti nihanj. Sem pač tak tip skakalca. Ali sem bil čisto na vrhu ali pa me nikjer ni bilo.
So bila nihanja povezana z vašo telesno ali psihično pripravljenostjo?
Niti s fizično niti s psihično pripravljenostjo, šlo je bolj za način skakanja. Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, kot bi ves čas skakal na meji. Imel sem eno konstantno napako. Kadar se je izšlo, mi je ta napaka pomagala, če se mi ni, me nikjer ni bilo.
Ali trenerji niso opazili te vaše napake?
Seveda so. Vsem je bilo jasno, kaj se dogaja. Ampak ko se neke malenkosti zgodijo pri 90 kilometrih na uro, in to tik pred odskokom, je to težko odpraviti.
