Mojca Senčar, ki je slovenski javnosti dobro poznana tako po svojih dejavnostih in osveščanju o raku dojk, kot tudi po tem, da je zelo pozitivna oseba in da se z rakom mnogo let bori tudi sama. Z njo smo se pogovarjali o tej težki bolezni.
Prvič ste za rakom dojk zboleli že pred 36 leti?
Pred skoraj 36 leti sem zbolela za rakom dojk in to po 17 letih dela na onkološkem inštitutu, kjer sem se vsak dan srečevala z bolnicami z rakom dojk.
Najbrž je to zelo težko za zdravnika, ki spremlja takšne bolnice.
Nič ni pomagalo to, da sem zdravnica in da se spoznam na težave bolnic z rakom dojk, tudi meni se je takrat svet zamajal, sesul, padla sem v neko črno luknjo, kjer ni bilo nobene svetlobe, vendar sem se pobrala in živela kakovostno z boleznijo vse nekje 30 let, ko je bolezen znova pokazala roge, namreč pojavile so se mi metastaze, ki jih zdaj zdravim že šest let in še nekaj, malo več kot pred enim mesecem pa so mi morali odstraniti tudi drugo dojko, saj sem dobila novi karcinom na drugi dojki.
Kako se spopadate s tem?
Recept je ta: stvari si mora človek urediti v glavi, lahko čisto vsi pomagamo, ampak na koncu ste vedno sami in še nekaj je pomembno – kakšen je odnos do vašega zdravnika, ali je ta dober ali ne, ali mu zaupate ali ne in predvsem, če zaupate uradni medicini. Se pravi: vse bom vzela, kar mi uradna medicina ponudi, obenem si bom pa pomagala z vsem, kar mi lahko ponudi komplementarna medicina. Namreč danes si ne želimo bolniki le dolgo živeti, ampak tudi kakovostno.
Kaj nam lahko danes ponudi komplementarna medicina? Po čemu ste posegli vi?
Jaz sem bila tista, ki se je javno izpostavila, ko je imela po določenem zdravilu izjemno močne stranske učinke. In največji problem so stranski učinki pri teh onkoloških zdravilih, ki pa so nujna za zdravljenje bolezni. In takrat sem javno povedala, da jemljem odmerke dovoljenih kanabinoidov, ki so pač dovoljeni v slovenskem prostoru. Jemala sem vse, kar mi lajša te težke stranske učinke, na vse mogoče načine podpiram imunski sistem: jemljem omega 3, vitamin D3, sem redno telesno aktivna, jemljem določene prehranske pripravke, ker imam hudo sarkopenijo, pripravljam si tudi napitke esencialnih aminokislin ... in še nekaj, odkar smem, sem spet vsako jutro v telovadnici.
Je bolezen vplivala tudi na vaše psihično zdravje?
Zagotovo me je prizadela, tako kot vsakega drugega, vendar šteje kakovostno življenje in dokler jaz tako kakovostno živim, kot živim zdaj, je vredno življenja, ko se mi bo življenje iztekalo, pa sem prepričana, da je naša paliativna oskrba tako napredovala, da se bom dostojno poslovila, ne bom umirala v mukah, čeprav sem leta in leta živela z rakom.
Torej je 'vse v glavi'?
Absolutno! Vse je v glavi in še nekaj – zaupati svojim zdravnikom, zaupati klasični medicini in bdeti nad tem, da vse narediš zato, da je tvoj imunski sistem dober in se lahko spoprime z boleznijo.
Kako pa je bolezen sprejela vaša družina?
Moji otroci, moji vnuki in moji pravnuki, vsi me izjemno podpirajo. Podpirajo me vsi prijatelji, podpirajo me vsi sodelavci na Europi Donni, skratka, takšna podpora je izjemno pomembna ... In še nekaj bi rekla – ljudje moramo o tem govoriti, ni prav, da ko se človeku zgodi to, da dobi metastatsko bolezen, da se zapre vase, da o tem več ne govori, da se izkjluči iz socialne mreže. Socialna mreža je izjemno pomembna in ravno zato si Europa Donna izjemno prizadeva, da bi ustanovila novo skupino za samopomoč in sicer za samopomoč bolnicam z metastatskim rakom dojk. To je posebna bolezen, to so posebne težave, te ženske se morajo ponovno srečati s smrtjo iz oči v oči in imajo lahko hude psihične travme. Pomembno je, da se povezujemo, da o tem govorimo in da stojim drug drugemu ob strani.
