Duša in telo

Spoprijem z resnicami, ki zelo bolijo

ud
26. 11. 2016, 11.48
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Resnica in iskrenost v nekaterih trenutkih bolita. Nezavedno vemo, da preden nas bo resnica razsvetlila, nas bo prej močno razžalostila oziroma razjezila.

Profimedia
Resnice v življenju sploh nočemo videti in svoja čustva skušamo vedno znova potlačiti.

Zaradi našega strahu in ega namesto da bi vedeli resnico, raje živimo v zanikanju in pretvarjanju, da je vse v najlepšem redu. V nas pa vse bolj vre in umira vse, po čemer tako močno hrepenimo, pa si temu ne upamo slediti. Žrtvujemo svoj notranji mir zaradi neizražanja občutkov, ki se porajajo v nas zaradi strahu pred odzivom drugih, prikrivamo svojo resnico in s tem močno škodujemo lastni vrednosti. Pa ne samo to, tudi naše zdravje je ogroženo. Zaradi takšnih in drugačnih pritiskov lahko hudo zbolimo. Stres je v današnjem svetu naš največji sovražnik in vpliva na celotno telo, ne samo na naše psihično stanje.

Profimedia
Večina ljudi se boji, da bi spremembe ogrozile njihovo identiteto.

Spoprijemanje

Zbrati je treba ves svoj pogum, ki ga premoremo, da pogledamo na svoje življenje in storimo korak, ki ga je vredno storiti. Pri tem bodimo iskreni do sebe. Strah in ego sta namreč tista, ki nas držita v oklepanju starega – v neizpuščanju tistega, za kar že dolgo vemo, da nam ne služi več, ter v bolečini, katere izvora ne želimo odpraviti. Bolečina, s katero se takrat spoprimemo, ni fizična. To je bolečina naše duše. Zaboli, ker vidimo, kaj smo ves ta čas povzročali svojemu bitju, ker do sebe nismo upali in znali biti iskreni.

Pogum

Najnevarnejše pri stresu je to, da se počasi in vztrajno kopiči. Tako se ga navadimo ter postane vsakdanji in normalen, vendar še nevarnejši za naše telo in psihično stanje.

Resničen pogum ni v tem, da se spoprimeš s svetom in vsem okoli sebe, resničen pogum se pokaže šele takrat, ko se upaš spoprijeti sam s seboj. Ko se upaš spoprijeti z resnico. Resnico imaš včasih lahko pred očmi, pa je ne boš želel videti, ker bi to uničilo predstavo, ki jo imaš o sebi in drugih. In tako še naprej živiš v iluziji ter si raje zatiskaš oči. Miru pa ne bo, dokler se ne bomo malce ustavili in poslušali svoje duše.