Zdravljenje s ponovno povezavo

Večno odprta ordinacija vesoljskih zdravnikov

Sonja Grizila/Zarja
20. 11. 2016, 16.55
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Zdravljenje z energijo ni nič novega, pa naj gre za bioenergijo, reiki, terapijo s prano ali še kaj drugega. Seveda v vse to težko verjamemo, večina se opre na te komaj razumljive metode šele takrat, ko je v takšni stiski, da je odprta za čudeže.

Mateja J. Potočnik
Živa in Žiga Ostaševski kažeta, kakšna je videti ponovna povezava za naključnega opazovalca.

Nekateri pa ne verjamejo v nič – in kljub temu včasih čudežno ozdravijo. Tudi zdravljenje s ponovno povezavo ni neznano, bralcem Zarje smo ga kar dvakrat predstavili, a bolj na teoretični ravni – med drugim tudi zato, ker se z njo po svetu ukvarjajo zelo resni znanstveniki, tudi kvantni fiziki. Nekaj je na tem, a kaj? Z zalogo potrebne skepse sem se odpravila k bratu in sestri Ostaševski, ki se skupaj z očetom ukvarjata s ponovno povezavo.

Kako ugotoviš, da si nekaj posebnega?

Pri nas je kar nekaj terapevtov ponovne povezave, metode so se naučili pri dr. Ericu Pearlu, ki je to metodo odkril in je že bil nekajkrat v Sloveniji. Družina Ostaševski je morda nekaj posebnega, saj se s ponovno povezavo ukvarjajo oče Marcel (sin znanega pokojnega opernega pevca), sin Žiga in hči Živa. Seveda si takoj predstavljaš, da je v njihovem genskem zapisu sposobnost, ki je večina ljudi nima (in tudi če jo ima, je ne razume).

Oče je čisto zares začutil, da je v njegovih rokah »nekaj«, ko je leta 1991 svoji ženi s polaganjem rok nehote pregnal bolečine iz vratne hrbtenice. Potem se je začel učiti vseh mogočih energetskih tehnik, veliko mu je pomagala tudi Živa, ki je že zelo mlada potovala po duhovnih sferah. Žiga pa je bil bolj stvaren, privoščil si je življenje z vsem pripadajočim mladostniškim »razvratom«, medtem ko je bila njegova sestra presna veganka. Prepričanje, da je res »nekaj na tem«, ga je zadelo po žurki s prijatelji na morju, ko mu je v nogi obtičal kos razbitega kozarca. Ni si ga upal odstraniti, da se ne bi ulila kri, ampak je poklical svojo družino, ki je bila takrat v Franciji. In prosil za pomoč. Ko se je zjutraj zbudil, pravi, ni bilo več niti stekla niti rane. Razumem, da je bil ne samo vesel, ampak tudi do dna pretresen.

Mateja J. Potočnik
Brat in sestra sta naredila preizkus, ki ga običajno naredi tudi Eric Pearl – stegneš roko z razkrečenimi prsti, onadva pa s svojimi rokami krožita okrog.

Ali kaj čutim?

Brat in sestra, ki sta videti precej mlajša, kot v resnici sta (ona ima 29 in on 32 let), sta naredila preizkus, ki ga običajno naredi tudi Eric Pearl – stegneš roko z razkrečenimi prsti, onadva pa s svojimi rokami krožita okrog. Čutiš kaj? Jaz sem trd oreh, sem povedala kar naravnost, in jaz tudi, se je oglasila Mateja, ki je fotografirala. Ona je opazila v roki rahlo ščemenje, jaz pa toploto v dlani in za trenutek me je rama, ki me sicer boli, zaskelela še bolj. Je to preizkus senzibilnosti? Gre bolj za prepričevanje človeka, da je pač to energija, ki jo je mogoče tudi fizično začutiti. Dovzetni za ponovno povezavo da smo vsi, tudi če v to ne verjamemo. Ko je šel Žiga v Beograd na seminar k dr. Pearlu, ga je ta dal na masažno mizo in ga pred gledalci »ponovno povezal«. Reakcija je bila tako silovita, da je Žigo kar metalo po mizi, in tako dvoma o dojemljivosti za vesoljske frekvence ni bilo več.

No, mene ni ravno metalo po mizi, na koncu pogovora me je namreč Živa znova povezala. Rekla mi je, naj nikar ne »sodelujem«, kar pomeni, da se odpoveš nadzoru seanse, molitvam, priprošnjam, željam in podobnim dejavnostim, ampak se prepustiš. Ne misliš na nič, zaspati pa tudi ni priporočljivo, predvideno je, da zadeva poteka v nekakšnem budnem poltransu. Medtem da se oči divje premikajo, kot v nekaterih fazah globokega spanja, čeprav si buden. Nekateri v takšni seansi občutijo prisotnost drugih ljudi, slišijo zvoke in duhajo prijetne vonjave, nekateri pa se tako zelo trudijo, da bi začutili kakšno spremembo, da je navsezadnje ne zaznajo.

No, meni se ni zgodilo nič takega, sem pa čutila, kdaj je Živa pri moji glavi, čeprav sem imela zaprte oči (malce sem jih odprla in videla, da je res tam). Z rokami se me ni niti dotaknila. Tudi živci ponekod po telesu so občasno trznili. Se nisem dovolj sprostila? V resnici sem tiste pol ure na terapevtski mizi skoraj ves čas razmišljala o tem, da si moram kupiti Pearlovo knjigo in se napojiti pri viru. Žiga in Živa sta mi lepo razložila, da nas ponovna povezava (s stvarstvom, bogom, univerzumom ali kakor koli že hočemo temu reči) spravi znova v ravnovesje, ki smo ga že zdavnaj izgubili. In posledica harmonije telesa in duha so ozdravitve, regeneracija organov, mlajši videz, sprememba strukture DNK. Le kdo ne bi poskusil, pa čeprav sicer ne verjame v nič, ko pa metoda obljublja, da sploh ni pomembno, če si nejevernež?

Vse se obrne na glavo

Knjiga dr. Erica Pearla se bere kot napet roman, ob katerem se moraš velikokrat nasmejati. Včasih tudi s pridržkom. Na začetku opisuje, kako je njegova mati umrla, ko ga je rodila. Šla je skozi že znani proces svetlobe, občutka popolne ljubezni in miru, sprehodila se je po različnih statusnih ravneh, kamor se zatekajo duše – a vendar, stvarstvo je ugotovilo, da še ni prišel njen čas, in jo napodilo nazaj. Najbrž tudi zato, da vzgoji mene, pravi Eric. Ker se obsmrtne izkušnje skoraj takoj pozabijo, je Ericova mama naročila zgroženemu možu, ki je sedel ob njeni bolniški postelji, naj gre takoj domov in si zapiše vse, kar mu je povedala, ko se je zbudila – oziroma vrnila. Tako je nenavaden prihod na svet ostal zabeležen. Skeptiki morda nehajo brati knjigo že pri tem poglavju. Škoda.

Eric je bil bister otrok, s takšnimi pa so zmeraj težave. Ni se mogel vključiti, ni se zmogel podrejati, večno se je dolgočasil, čeprav se je vsega naučil mimogrede. Šele na medicinski fakulteti je ugotovil, da je to to, in se umiril. Postal je kiropraktik, po začetnih težavah si je ustvaril donosno ordinacijo in najbrž zanj nikoli ne bi slišali, če se ne bi začele dogajati čudne reči. Ljudje so prihajali k njemu s težavami, povezanimi s hrbtenico (in te so lahko strašne), in so ozdraveli, čeprav diagnoza in izvidi nikakor niso predvidevali, da se bo to zgodilo. Nekateri so ob tem slišali nenavadne glasove, videvali ljudi, ki jih v resnici ni bilo v ordinaciji, vonjali prijetne vonjave in nekateri so celo z neznanim glasom govorili, naj Eric še naprej počne to, kar počne, in naj človeštvo znova poveže z izvorom. Težava je bila, da Eric sploh ni vedel, kaj počne. »Ljudje so prihajali h kiropraktiku in tudi jaz sem bil prepričan, da sem kiropraktik,« pravi. Ozdravitve, ki so se dogajale, so bile nerazložljive.

Kvantna fizika in podobno

Mateja J. Potočnik
Ker smo zgolj in samo del vesoljnega stvarstva, pač dovolimo, da nas vesoljski zdravniki z energijo, svetlobo in informacijami uravnovesijo in zdravijo.

Branje, kako je dr. Eric Pearl pri vseh mogočih znanih bioenergetikih, jasnovidcih, fizikih, psihiatrih pa tudi mazačih iskal pojasnilo, kaj se dogaja, je precej zabavno. Eric je bil vse prej kot poduhovljeno bitje, zato je pač iskal otipljive dokaze. Opustil je svojo donosno prakso in se vrgel v ponovno povezavo s stvarstvom, kar pomeni, da se ponovno povezujemo s tem, kar smo nekoč bili. V zelo davni preteklosti. Ker smo zgolj in samo del vesoljnega stvarstva, pač dovolimo, da nas vesoljski zdravniki z energijo, svetlobo in informacijami uravnovesijo in zdravijo. To ne pomeni, da gremo na ponovno povezavo zaradi putike ali migrene, ampak je to zdravljenje celote – telesa in duha.

Razumete?

No, saj niti ni treba. Niti dr. Eric Pearl ne zna razložiti vsega, kar se dogaja. Velikokrat odgovarja na vprašanja z »ne vem«. Nikoli ni videl nobenega duha ali slišal glasov, ki jih včasih slišijo njegovi pacienti. Videl pa je veliko ozdravljenih (pa tudi njihovih bližnjih, ki sploh niso sodelovali na terapijah) in jih prepustil znanosti, naj razišče, kaj se je zgodilo. Znanost namreč termina »čudež« ne priznava, seveda pa je pripravljena priznati, da česa ne razume. In postavlja teze, kaj bi lahko bilo. In potem raziskuje. Problem s ponovno povezavo je, da nam ruši zacementirano predstavo o vesolju in smiselnosti življenja na tem svetu, da namiguje na različne ravni zavesti (menda se kot človeštvo vzpenjamo čedalje višje, čeprav tega ni ravno opaziti) in da nas v prihodnosti čaka nekakšno kolektivno vnebovzetje. In da morda sočasno obstajajo vzporedni svetovi in da energija zelo verjetno potuje hitreje od svetlobe. Kako bi bile sicer mogoče hipne ozdravitve na daljavo, če je terapevt na tem in bolnik na drugem kontinentu?

Bodo zdravniki sploh še potrebni?

Ker se lahko ponovne povezave nauči vsak (dr. Pearl pravi, da se proces začne že s tem, da prebereš njegovo knjigo), je seveda smiselno vprašanje, ali bomo sploh še potrebovali zdravnike, če pa bomo lahko vsi zdravi in večno mladi. Žiga in Živa se nasmehneta. No, tako preprosto pa ni! S ponovno povezavo omogočiš človeku, da živi optimalno v okoliščinah, kakšne pač so. Njuna babica je umirala za degenerativno pljučno boleznijo, kar je boleče in mučno, zato ji je Marcel s terapijami pomagal, da ni trpela in da je neomamljena do konca živela s svojo družino. Tudi dr. Pearl opisuje mlado žensko, ki je umirala za rakom, po dveh mesecih mučnega vegetiranja skoraj brez zavesti jo je spravil toliko k sebi, da se je lahko pogovorila z obupanim možem in da sta se poslovila.

Živa pravi (in dr. Pearl tudi), da bi morala trikrat priti na ponovno povezavo. Za 25 minut dolgo seanso sem plačala 50 evrov, če pa bi hotela osebno ponovno povezavo, ki traja kar veliko ur v dveh dneh, bi plačala 330 evrov, ker je enotna tarifa povsod, kjer je dr. Eric Pearl usposabljal svoje naslednike. On jo je določil.

Ne, ponovna povezava seveda ne pomeni, da vse ozdravijo vesoljski zdravniki in da so zemeljski odveč, zagotavlja dr. Pearl. Če si zlomiš nogo, jo je še zmeraj treba naravnati in imobilizirati. Tudi sicer svojim pacientom svetuje, naj nikar ne opuščajo zdravil in naj se posvetujejo z zdravnikom, če se je morda stanje toliko izboljšalo, da jih potrebujejo manj ali sploh ne. Zdaj večino svojega časa potuje po svetu in uči vse, ki jih zadeva zanima. Ljudem, ki so dali skozi njegov pouk, podeljuje certifikate in zagotavlja, da so za ponovno povezavo usposobljeni enako kot on (in tudi svetuje, da na njegovi spletni strani preverimo, ali jih zares imajo).

Neke druge razsežnosti

Pa jaz? Po ponovni povezavi sem se počutila dobro, kakšne vidne spremembe ni bilo, ker mi navsezadnje tudi manjkalo ni nič posebnega. Rama ni nič manj bolela, sem pa občutila, da me večerna lakota ne popada tako kot prej (držalo je nekaj dni). Imam pa od takrat zelo tople dlani.

Seveda pa odpira ponovna povezava razmišljanje o nekih drugih razsežnostih, ki so za zdrav razum včasih tudi potrebne. O koliko rečeh (recimo o mobilnem telefonu) nismo še v bližnji preteklosti niti sanjali, pa jih danes zna razložiti vsak predšolski mulec? Mogoče bomo nekoč znali razložiti tudi to, da se lahko brez posebnih pripomočkov, le z močjo misli, morda spravimo v dobro telesno in duševno kondicijo?