POVEZAN Z NARAVO

Predan je v celoti

S.N.Č.
18. 9. 2016, 18.14
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Za Stanetom Sušnikom, urednikom revije Zeleni raj in sodelavcem časnika Svet24, je dolga kariera novinarja in urednika. Seveda od urednika najboljše revije za ljubiteljske vrtnarje ne moremo pričakovati drugega, kot da je tudi v zasebnem življenju povezan z naravo.

Uroš Hočevar
Stane Sušnik, urednik revije Zeleni svet

Kako ste našli stik z naravo?

Mislim, da je bilo odločilno obdobje otroštva, ko me je oče vodil po okolici Ljubljane, kjer smo živeli, po gozdovih in Barju. Prav oče mi je vsadil to ljubezen do narave. Zanimivo je, da sem se pozneje za nekaj časa oddaljil od nje, pač v obdobju po končani srednji šoli in med študijem, ko me je povsem prevzela popularna glasba. Sprva sem se navdušil nad rockom, pozneje tudi nad drugimi žanri popularne glasbe. To je privedlo do moje prve zaposlitve – bil sem glasbeni urednik na takrat ustanovljenem Radiu Študent, sredi 70. let prejšnjega stoletja. Sledilo je obdobje, ko sem bil močno povezan z jazzom, prirejal sem koncerte in sodeloval pri organizaciji Jazz festivala Ljubljana. Nato so me povabili, naj prevzamem mesto redaktorja za rockovsko glasbo na Televiziji Slovenija. 

In kako ste se potem znašli med ljubitelji vrtov?

Z ženo sva začela urejati okrasni vrt ob najinem domu blizu Ljubljane, povezala sva se z drugimi ljubitelji vrtov in naneslo je, da smo med obiskom Belgije spoznali našo rojakinjo Jeleno de Belder-Kovačič, ugledno strokovnjakinjo na področju hortikulture. Ta karizmatična gospa je spremenila tok mojega življenja v obdobju, ko smo začeli snemati televizijske oddaje o njenem delu. Posneli smo tri serije, med katerimi je najbolj znana Okus po cvetju, v kateri smo predstavili številne možnosti, kako jedi pripraviti ali obogatiti s cvetlicami.

Delo v naravi močno navdihuje

Ideje za vsebino revije Zeleni raj Stane dobiva iz narave. »Iz dneva v dan, tako na pašnikih kot na domačem vrtu, opazujem spremembe, razvoj rastlinstva, vplive živali, krog življenja torej. Narava je vsako leto drugačna, ne le vreme, tudi okolico zaznavamo drugače, na osnovi naših spoznanj. Zato me ne skrbi, da bi kdaj zmanjkalo vsebin za Zeleni raj. Slika Stane vse več časa in moči namenja reji oslov, za katere pravi, da so čudovite, nevsakdanje živali … so pametni, mirni, značajni in ljubeznivi. 

V tem času sem tudi prestopil iz razvedrilnega uredništva v izobraževalni program TVS, kjer sem ostal vse do upokojitve letos spomladi. 

Precejšnja sprememba delovnega področja torej, ki je marsikoga presenetila, saj ste dotlej sloveli kot dober poznavalec popularne glasbe, tako tuje kot domače, veliko ste o glasbi tudi pisali za revije in časopise.

Res je, še danes se zgodi, da srečam koga, ki me sprašuje, kako sem lahko tako izrazito spremenil svoje zanimanje, od glasbe k hortikulturi. A zanimanje za rastline je očitno tlelo v meni vse od otroštva. Delo na vrtu, obiski lepih vrtov v tujini in spoznavanje njihovih lastnikov so to le okrepili. Sem pač tak, da se tistemu, kar me resnično zanima, v celoti posvetim, predam.

Med snemanji televizijskih oddaj o vrtovih, varstvu rastlinskega sveta in živali sem spoznal mnogo izjemno zanimivih ljudi, tako po Evropi kot v Sloveniji. Ne le da so me ogromno naučili o vrtovih in flori, še bolj so me obogatili s svojo odprtostjo, prijaznostjo, iskrenostjo. To je sicer moje povsem zasebno spoznanje: ljudje, ki so iskreno povezani z naravo, naj si bodo vrtičkarji, krajinarji, rejci živali ali karkoli sorodnega, so pošteni in v sebi ne premorejo ne zlobe ne zavisti. 

Pravite, da ste snemali tudi po Evropi. Kako ste sploh prišli v vrtove tujih pomembnih ljudi?

Vsa vrata so se odprla, ko smo omenili rojakinjo, baronico Jeleno de Belder-Kovačič ... Njen sloves je bil brez meja. Tako nas je nekoč, v prvi polovici 90. let, napotila na izjemno bogat vrt princese Grete Sturzda v neki vasici sredi Normandije. Vrt je obsegal več hektarov izbranih okrasnih rastlin, menda je imela tedaj okoli 11 tisoč različnih trajnic, grmov in dreves … Princesa Sturdza je bila tedaj že precej v letih, opirala se je na palico, a nas je popeljala po vrtu, opozorila na posebnosti in prosila le eno: naj v nobenem primeru ne stopamo po gredah. Seveda smo upoštevali njeno prošnjo. Sredi snemanja je po nas prišla njena služkinja in povabila k poznemu zajtrku na bogato obloženi mizi. Med pogovorom je princesa povedala, da so jo pred leti prosili predstavniki angleškega BBC, če bi smeli posneti njen vrt. Zavrnila jih je, ker so povedali, da bi ekipa štela 17 ljudi. Nam je dovolila snemanje, ker jo je prosila prijateljica Jelena in ker smo bili samo štirje … 

Je snemanje vrtov in narave vplivalo na vaš pogled na svet?

Vsekakor! Zavedel sem se, da sem le delček kozmosa. Hkrati sem bil hvaležen usodi, da sem lahko na nacionalni televiziji pripravljal vsebine oddaj o slovenski naravi in vrtovih ter tako po svojih močeh prispeval o ozaveščanju vseh nas. Ogromno sem se naučil o rastlinstvu in živalstvu, videl nešteto nepozabnih prizorov in izostril svoje oko. 

Verjetno ste sočasno s tem zamenjali tudi tematiko svojih člankov v revijah in časopisih. Kako ste torej prišli do mesta urednika revije Zeleni svet?

Oh, to je dolga zgodba … Pred kakimi 16 leti, potem ko sem že nekaj časa objavljal članke v vrtnarskih revijah in sva z ženo Mojco napisala knjigo Šopki, so Mojci ponudili, da bi urejala novo revijo za ljubiteljske vrtnarje Rože&vrt pri takratni založbi Delo Revije. Sprejela je ponudbo in sodeloval sem kot pomočnik. Priskrbel sem vire tujih fotografij vrtov, česar tedaj pri nas sploh ni bilo na voljo, prispeval sem več člankov vsak mesec in skrbel za finančni del urednikovanja.

Revija je takoj po izidu daleč presegla priljubljenost drugih revij s to tematiko. Uspelo ji je pritegniti slovenske bralke – ženske so pač v večini skrbnice naših vrtov – s temami, ki so jim blizu. Sem spadajo balkonske zasaditve, zelenjavni vrt, lepi slovenski pa tudi tuji vrtovi, predstavitve posameznih priljubljenih, pa tudi manj znanih okrasnih rastlin, nasveti za urejanje okolice, seznam opravil na vrtu po mesecih in drugo.

Te tematike ostajajo stalnice tudi zdaj, v novi reviji Zeleni raj, saj sem prepričan, da so ključne. 

Nadaljujete torej ženino delo, kajne?

Žena je pred leti sklenila, da se upokoji kot urednica, saj je izpolnila vse pogoje za to, in želela se je posvetiti domačemu vrtu in najinim živalim. Prevzel sem njeno »štafetno palico«, saj sem se ob njej veliko naučil. Ima izjemen občutek za estetiko, tako da je pogosto svetovala oblikovalki, kako naj postavi sestavine člankov; hkrati pa zna pisati tako, da seže bralkam globoko v dušo. Hvaležen sem ji, da je pripravljena še sodelovati kot avtorica nekaterih tem v reviji Zeleni raj. 

Kako sploh nastaja ta revija? Kako izbirate teme?

Z leti nam je uspelo pritegniti določen krog avtorjev, poznavalcev posamičnih področij. V majhni Sloveniji itak ni veliko strokovnjakov za tematike, povezane z vrtovi. Nekateri žal niso najbolj vešči pisanja, drugi so preveč zaposleni za takšno sodelovanje.

No, moje prejšnje delo na TVS in siceršnje spremljanje področja mi je pomagalo pri izbiranju tako vsebin kot njihovih avtorjev. Precejšen del prispevam tudi sam, saj me to še vedno zanima in rad izpopolnjujem svoje znanje o vrtovih ter rastlinstvu.

Zanimanje za vse, povezano z vrtovi, se je v zadnjem obdobju okrepilo, kar se pozna tako po številu publikacij, namenjenih vrtnarjenju, kot po številnih spletnih straneh. 

Omenili ste, da z Mojco živite na Krasu …

Selitev z obrobja Ljubljane na lepo kraško planoto blizu Komna nama je omogočilo, da polno uživava življenje. Imava precej svojih zemljišč, poleg obsežnega zelenjavnega vrta, na katerem je Mojca ustvarjalno združila lepo s koristnim. Ta vrt je njen »otrok« in posveča se mu, kolikor le more.

Sam vse več časa in moči namenjam reji oslov, ki so čudovite, nevsakdanje živali. So pametni, mirni, značajni in ljubeznivi. Pasejo se na obsežnih kraških gmajnah, vse leto, tako da so odporni in zdravi.