Zanašamo se na načelo »enkrat na spletu, vedno na spletu«. Velja, vendar digitalni podatki niso varni pred pozabo. Nas bodo zanamci pozabili, ker ne zapuščamo trajnih informacij?
Glasbenik Lead Belly velja za očeta moderne glasbe, pa smo izgubili zapise njegovih zgodnejših del.
Kaj hitro lahko izgubimo za celo stoletje digitalnega »materiala«, ki predstavlja vpogled v določen zgodovinski čas, hkrati pa tudi kolektivno dediščino. Kako bomo, če sploh, ohranili fenomen facebooka in twitterja, komentarje pod članki na spletnih straneh in še vrsto drugih stvari, ki jih na spletu počnemo? Kaj pa dokumenti, poročila, predstavitve in izražanje političnih stališč, ki so bili zapisani le na spletu? Bomo prepozno ugotovili, da smo vse to nepovratno izgubili?
Zaradi povezanosti proizvodnje in gospodarstva je naša civilizacija morda še bolj nagnjena k nenadnemu zlomu, kot so bile civilizacije v človeški zgodovini. Zgodovina je polna nekoč velikih civilizacij, od katerih se je do danes ohranil le delček njihovega znanja, kulture. Ker pa so pisali na kamen, baker, papirus, vse ni šlo v pozabo.
Zapisi na spletu niso varni pred pozabo
Problem dolgotrajnega hranjenja digitalnih podatkov je znan že vrsto let in je večplasten. Spletna stran lahko bankrotira, njene strežnike ugasnejo, trde diske pa uporabijo kje drugje – in vse informacije s strani so za vedno izgubljene. Ker podatke ustvarjamo eksponentno, bo enkrat zmanjkalo prostora.
Kaj bodo storili tedaj? Izbrisali stare in po njihovem mnenju manj pomembne podatke, da bodo naredili prostor za nove? To niti ni največji problem. Tehnologija pomnilnikov napreduje. Novi zamenjajo stare, na teh zapisanih podatkov pa ne moremo več prebrati. Nekateri še imate gibke diske (diskete), ne pa tudi pogona zanje. Tudi če so podatki nekje shranjeni, a jih ne moremo prebrati, so izgubljeni. Izguba zaradi zamenjave tehnologije se lahko pripeti tudi spletnim storitvam. Dolgoročno gledano zapisi na družbenih omrežjih, fotografije in videoposnetki, objavljeni na spletu, niso varni pred pozabo.
Arhiv Svet24
Hoteli so natisniti Wikipedijo
Želja po ohranjanju človeških dosežkov ni nič novega. Sredi 18. stoletja so pisali enciklopedijo, v zavedanju, da se je po propadu egipčanske, grške in rimske civilizacije ohranil le delček njihovega znanja. Enciklopedija je bila oziroma je varno skladišče v primeru globalne kataklizme.
Pred nekaj leti je Enciklopedija Britannica objavila, da tiskane oblike ne bodo več ponujali, njeno funkcijo prevzemajo spletne enciklopedije, v nekem smislu pa kar ves splet. Wikipedija je fenomen in dokaz, kaj je mogoče narediti v želji po hranjenju znanja, a ker je digitalna, je občutljiva. Bila je ideja, ni bilo pa denarja, da bi Wikipedijo natisnili v tisoč knjigah, vsaka naj bi imela po tisoč dvesto strani. Toliko vsebin je zbranih na njenih straneh in samo predstavljamo si lahko, kaj bi izgubili, če bi nekega dne nehala delovati. Trenutno malo verjetno, ne pa tudi nemogoče.
Veliko govora, malo dejanj
arhiv
Knjige so občutljive, saj lahko pogorijo ali preperijo zaradi vlage, vendar je papir medij, primeren za dolgotrajno hranjenje informacij. Primernejši od trdih diskov in drugih medijev za hranjenje podatkov. V knjigi lahko hranimo razmeroma veliko gostoto podatkov, hkrati pa ne potrebujemo naprav, da jih preberemo.
Na obzorju pa je tehnologija, ki bi lahko pomagala. 3D-tiskalnika pisci prve enciklopedije niso imeli. Je lahko to »zapis«, ki bo ohranil znanje tudi za naslednje rodove? Upajmo, da kataklizme ne bo in nikoli ne bo potrebe po ohranjenem znanju, a nekaj bomo morali narediti, da ne bodo šli vsi naši dosežki v nič.
arhiv
