Rasputin v krilu

Slavna zdravilka in jasnovidka Džuna

Sonja Grizila/Zarja
8. 6. 2016, 11.23
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Pred slabim letom se je Džuna, ena najslavnejših zdravilk in jasnovidk našega časa poslovila s tega sveta, umrla pa ni, saj ni verjela, da smrt obstaja.

Ženska, ki je bila dolga leta pop ikona, ki se je pojavljala v vseh medijih in na vseh prireditvah, ki so kaj štele, se je umaknila iz javnosti pred petnajstimi leti, po smrti edinega moškega, ki ga je zares ljubila. Ljudem, k njej so prihajali z vsega sveta, pa je še naprej pomagala. Kakšnim morda celo preveč, zmajujejo njeni kritiki. Govori se, da bi Brežnjev brez njene pomoči umrl že kakšni dve leti prej, pa tudi drugi oblastniki so se zatekali k njej po nasvete in pomoč, zato si je prislužila rezervno ime Rasputin v krilu. O sebi je bila prepričana, da je asirska princesa.

Iz popka je naredila vrtnico

Džuna je živela v eni od stranskih uličic na Arbatu, starodavnem delu Moskve, posvečenem pešcem, trgovcem, restavracijam, pouličnim umetnikom in seveda turistom.  Marsikateri tujec je na letališču povedal taksistu eno samo besedo, Džuna, in ta je takoj vedel,  kam mora peljati. V devetdesetih letih, ko sem nekaj časa živela v Moskvi,  je bilo mogoče Džuno videti na vseh mogočih televizijskih kanalih, nastopala je na odrih, o njej so pisali v časopisih, skratka – bila je medijska zvezda in pop ikona, kar je za zdravilko, jasnovidko, parapsihologinjo in še marsikaj  z ezoteričnega področja vseeno malce nenavadno. Ali vsaj premalo skrivnostno. Pisala je pesmi in prozo, slikala, celo malce prepevala, nastopala je z največjimi tedanjimi zvezdami (in mnoge tudi seveda zdravila), včasih se je z njimi prav ljubosumno prepirala. Svetovno znano pevko Alo Pugačovo, ki je zelo temperamentna  dama, je recimo mahnila po nosu, da je pritekla kri.

Džuna je bila vitka eksotična lepotica, oblečena po zadnji (drzni) modi, ljudje pa so se, ko so jo srečali, najprej zagledali v njene čudodelne dlani z dolgimi, tankimi prsti. Če je hotela na koga narediti vtis, je vzela vrtnični popek in ga z nekaj zamahi razcvetela v vrtnico. O njej so govorili, da je najmočnejša in mogoče celo najvplivnejša ženska na svetu – če je res imela vpliv na ruske politike, morda takšno mnenje ni bilo daleč od resnice.

Od kod se je vzela?

O Džuni je bilo zapisanega in izrečenega toliko nenavadnega (za marsikaj je poskrbela sama), da se je zelo težko približati resnici. Rodila se je 22. julija 1949 v Kubanski oblasti materi Kozakinji (Kozaki se imajo za rusko elito) in očetu Iračanu. Ime ji je bilo Evgenija Sarkis, svoje ime je kasneje spremenila, saj naj bi bila asirska ustreznica za Evgenijo Džuna. Ugotovila je namreč, da je po svojem davnem poreklu asirska princesa, čeprav je Asirija (ki je bila res na območju zdajšnjega Iraka) razpadla že pred našim štetjem. Ker je imela uvid v pretekla življenja, se ji ni nihče upal oporekati.

Komaj enajstletni Evgeniji je umrl oče, leto za njim pa še mama. Trinajstletna se je preselila v Rostov na Donu, živela je pri rejniški družini in se skušala izučiti za kinooperaterko, hkrati pa je hodila v šolo za medicinske sestre. Kmalu se je preselila v Tbilisi, v Gruzijo, tam je bila natakarica, pa tudi z masažo se je ukvarjala, njena biografija sicer pravi, da je na delavski univerzi doštudirala medicino, a to ni res.

V gruzijskem glavnem mestu je spoznala privlačnega Viktorja Davitašvilija in se z njim poročila. Rodil se jima je sin, Evgenija pa se je še naprej ukvarjala z masažo (to je v državah nekdanje Sovjetske zveze zelo popularna terapevtska metoda, izobraževanje je resno in dolgotrajno). Njene stranke so poročale o izjemo dobrem počutju in čudežnih ozdravitvah. Tudi mož je opazil, da Evgenija sinka sploh ne vodi k zdravniku, ampak zmeraj, ko je kaj narobe, okrog njega kroži z razprtimi dlanmi. Skratka, čudodelkin sloves se je bliskovito širil od ust do ust in kmalu prišel do pravih ušes – Viktor je bil namreč zaposlen kot pomočnik v kabinetu gruzinskega sekretarja partije Edvarda Ševarnadzeja, poznejšega ruskega zunanjega ministra.

V dveh dneh v Moskvo

Zdraviteljstvo je bilo v togih socialističnih časih prepovedano, čeprav so v okviru uradne medicine dopuščali veliko več svobode kot v številnih razvitih državah (homeopatijo recimo). Zanimivo – zdravnik je v ruščini vrač! Pri tem je bilo vsem jasno, da so se v glubinki, kot pravijo oddaljenemu podeželju, zdravili tudi – če ne predvsem – s pomočjo zeliščarjev in šamanov.
So pa ruski znanstveniki preučevali ljudi s posebnimi sposobnostmi in tudi Džuna je prišla kmalu na vrsto. V dveh dneh se je tam proti koncu leta 1979 morala preseliti iz Tbilisija v Moskvo, sina je smela vzeti s seboj, moža pa ne. Namigi pravijo, da si je niso tako strastno želeli strokovnjaki z različnih področij, ampak predvsem vožd Leonid Brežnjev, ki so ga zadnja leta mučile posledice nezmernega življenja – preživljal je kap za kapjo. Pravijo, da mu je Džuna podaljšala življenje za dve leti, prav veliko sicer ni bilo vredno, ampak tesni sodelavci so vseeno lahko vladali v njegovem imenu.

Medtem se je Džuna ločila od moža, namiguje se, da so ju ločili. Leta 1986 se je poročila z režiserjem Igorjem Matvenkom, a je že dan po poroki vložila zahtevo za ločitev.

Zlorabljali so jo

To mi je nedavno povedala Rusinja, ki živi v Sloveniji in ima tudi sama določene parapsihološke sposobnosti. Nekoč je delala v ruski vojski, v enoti, namenjeni pomoči vojakom, ki so sredi bojev (recimo v Afganistanu) obupali, ta enota je tudi pomagala bivšim vojakom znova zaživeti v civilnem življenju. Rekla je, da jih je poučevala Džuna oziroma njeni učenci in da so ruske oblasti Džuno zlorabljale. V resnici so jo preiskovali po dolgem in po čez, imenovali so jo kar »fenomen D«, morala je biti na voljo znanosti, morala je biti pri roki kremeljskim veljakom – teh ni samo zdravila, ampak so od nje terjali tudi jasnovidne prebliske. No, seveda je bila za to nagrajena – smela je delati z ljudmi in jim kakopak tudi računati. Veliko. Nihče se ni spotikal ob to, da zaračunava v tuji valuti in da prav gotovo ne plačuje davkov. Rusi so bili ponosni, da so se k njej zatekali tudi slavni tujci (z Robertom de Nirom naj bi bila tudi v sentimentalni zvezi, a je naposled odklonila njegovo snubitev), celo k papežu je bila povabljena. Imela je kup odlikovanj, častnih članstev, medalj – od doma in iz sveta, no, nekatera odličja si je tudi izmislila, bila je namreč neizmerno častihlepna. Naokoli se je kazala v kozaški uniformi, polni medalj, in hkrati trdila, da je asirska princesa.

Masaža brez dotika

Džuna je razkrila ruski medicini fenomen biopolja, energije, ki vzpostavi harmonijo v celicah in med njimi – in s tem seveda sprožila številne raziskave, ki obravnavajo zdravje in bolezen precej drugače. Še posebej uspešna je bila pri zdravljenju srčno-žilnih zapletov, zbujala je ljudi iz kome, jih spravljala na noge po kapi. Nekoliko manj uspešna je bila pri zdravljenju rakastih tvorb, bila pa je odlična diagnostičarka, saj je zdravnikom opisovala, kje in kaj naj iščejo. Z močjo misli je premikala stvari, opisovala je ljudi in predmete na drugem kontinentu, kot da bi bila tam. Ljudem je dopovedovala, da bi lahko dosegli srečo na svetu, če bi znali usmerjati energijo, ki se pretvarja iz ene oblike v drugo, izginiti pa ne more. Pravijo, da bi bila še uspešnejša, če bi si privoščila dovolj počitka, tako pa neredko je šla iz diska naravnost v svojo ordinacijo.

Je hotela oditi?

Ničkolikokrat je povedala, da smrti sicer ni, je samo prehod nekam drugam, sicer pa bo živela na tem svetu sto let. In so ji verjeli, saj se je tisto, kar je napovedovala, skoraj zmeraj izkazalo za resnično.

Džuna je izginila iz javnosti leta 2001, ko se je ponesrečil njen sin Vahtang, edini moški, ki ga je zares ljubila. Skušal se je izogniti pešcu, ki je stekel čez cesto, in trčil v drug avtomobil. Sin ji je pomagal voditi mednarodno akademijo za ezoterične znanosti, ki jo je ustanovila, tudi sicer je bil njena sreča in opora. Čeprav ni verjela v smrt, je vsak dan hodila na njegov grob. S strankami se je sicer še ukvarjala in tudi številne umetnike, znance in prijatelje je vabila k sebi domov, novinarji pa niso smeli blizu. Seveda ji je vsak hotel postaviti predvsem eno vprašanje: kako vendar ni mogla predvideti in preprečiti sinove smrti?

Tudi o svojem odhodu s tega sveta se je uštela – ali pa je morda hotela iti? Lani 8. junija je skočila v trgovino v sosednji ulici in tam jo je zadela kap. Padla je v komo in nikogar ni bilo, ki bi jo znal zbuditi. Stara je bila 65 let.