Neverjetno, s kakšnimi čudeži nas obdaruje narava, smo ugotavljali prejšnji teden, ko smo obiskali šestnajstletne Lariso, Lucijo in Mihaelo Bajec Peca iz Lokve pri Lipici. Nasmejana in simpatična odraščajoča dekleta, tako zelo različna po značaju, a na videz na las podobna, so namreč enojajčne trojčice. Seveda nas je zanimalo, kako je, ko imaš poleg sebe še dve popolnoma enaki dekleti, in naše druženje je postalo zelo zabavna dogodivščina. Dekletom se namreč zdi to, da so trojčice, nekaj povsem normalnega, zato so naša vprašanja in zmeda z imeni pri njih sprožala sprva nekaj zadrege, proti koncu pa salve navihanega smeha.
Dobili smo se v Kopru, v dijaškem in študentskem domu, kjer Lucija in Mihaela že drugo leto obiskujeta umetniško gimnazijo, Larisa pa se jima je na splošni pridružila to šolsko leto. Najprej se je vpisala v sežansko gimnazijo, a ker niso mogle zdržati druga brez druge (in tretje), so se odločile, da tudi na srednji šoli ostanejo skupaj. Tisto leto, ki sta ga Larisa in mama preživeli sami doma, sta si iz dolgčasa morali nabaviti kar mačka Murija, saj je bil dom brez Lucije in Mihaele tako prazen.
Hočejo biti ves čas skupaj!
Dekleta so zelo povezana in hočejo biti ves čas skupaj. Če se po naključju kdaj zgodi, da mora katera kam posebej, se da preživeti, so mi smeje razložile, vendar se zelo hitro začnejo pogrešati in komaj čakajo, da so spet skupaj. Tudi prepirajo se ne veliko, in če se, so kmalu zopet najboljše prijateljice. Je pa bilo obdobje odraščanja verjetno zelo naporno za njihovo mamo, saj so ob družinskih prepirih po navadi vedno potegnile skupaj in nastopile proti njej.
To pa ne pomeni, da jih ne moti, če se jih ves čas obravnava, kot da so popolnoma enake. Lucija je povedala, da jih je to vsako leto bolj motilo in da so se že v prvem razredu osnovne šole uprle mami, ki jih je – verjetno iz popolnoma praktičnih razlogov, oblačila v enaka oblačila. Dosegle so, da jih je oblačila vsaj v različne barve, eno v rumeno, drugo v roza in tretjo v modro. Kako so se zabavale, ko so si zamenjale barve in potem mama na hitro ni točno vedela, katera je katera.
Zelo jih zabava, kadar jih ljudje ne razlikujejo
Sicer pa svoje podobnosti niti ne izkoriščajo, sploh ne v šoli. V osnovni šoli so seveda sedele skupaj, in da so jih učiteljice razlikovale, je morala imeti vsaka svojo barvo peresnice na mizi. »Zelo zabavno je bilo, ko smo kdaj, seveda ne nalašč, peresnice zamenjale in so bili vsi zmedeni. Sedaj v srednji šoli, ko sva z Lucijo skupaj v razredu, pa naju nekateri učitelji vedno vprašajo na isti dan, za vsak slučaj,« je povedala Mihaela.
To, da so trojčice, je zanje super in povsem normalno, več težavic imajo z njimi drugi. Larisa nam je povedala, da jih kdaj pa kdaj tudi prijatelji zamešajo med seboj, no, one pri tem nimajo nobenih težav in se navihano smejijo. Tako kot so se nama s fotografom, ki sva se ves čas trudila, da bi bilo vsaj videti, da točno veva, kako je ime tisti, s katero se pogovarjava. Mihaela je še dodala, da so tudi v domu potrebovali nekaj časa, da so ugotovili, za kaj gre, in da se jim velikokrat čudijo in vprašajo, ali so res trojčice ali samo oni narobe vidijo. »Spomnim se nekoga, ki je vprašal, ali prav vidi ali se mu meša!«
Mama ni vzdržala skupnih nakupov
Je pa to, da imaš dve sestri enake velikosti in starosti, prav v teh letih idealno za dekleta, ki si rade izmenjujejo obleke. Nakupovanje je bilo za njihovo mamo verjetno prava mora, saj je že za enega najstnika to lahko zelo utrudljivo ter veliko časovno in finančno breme, kaj šele za tri dekleta! »Ja, res je, nekaj časa smo nakupovale skupaj z mamo, potem pa je ugotovila, da je to nevzdržno, in je odšla po nakupih z vsako posebej. To ji je vzelo najmanj časa in denarja,« je povedala Larisa.
S katero sem se pogovarjal?
Ob koncu našega pogovora se nam je pridružila še njihova vzgojiteljica v dijaškem domu Tanja Frank. Kako je biti tako rekoč druga mama najstniškim trojčicam, me je zanimalo. »Zame je to zelo lepa izkušnja, da lahko delam s temi puncami, saj so izjemno pozitivne in vesele, dobrega srca in zelo aktivne na vseh področjih. Za vsako stvar jih lahko pokličem in se zanesem nanje. Larisa je odločna in ima vse pod kontrolo, Mihaela je previdnejša, a bi vse naredila, Lucija pa je vez med obema. Vse skupaj so kot nekakšen super multipraktik!«
Medtem ko jih vzgojiteljica razlikuje po njihovih nasmehih in značajih, imajo drugi, ki z njimi niso tolikokrat v stiku, včasih probleme. »Večkrat se nasmejimo na ta račun, saj jih nekateri še ne razlikujejo in potem pridejo mene vprašat, ker jih pač bolje poznam, s katero od njih so se pravzaprav pogovarjali. Kot so mi povedale, jih nekateri profesorji sprašujejo isto uro, da ne bi slučajno izkoriščale tega, da so trojčice, vendar sem prepričana, da jim to niti na misel ne pride.«
Vse enake, vse različne!
Naše trojčice so si torej na las podobne po zunanjosti, zanimalo nas je seveda, v čem se razlikujejo in koliko jih je zaznamoval vrstni red pri rojstvu. Precej hitro smo ugotovili, da so vse, a vsaka po svoje, izrazito močne osebnosti, zato moramo na tem mestu čestitati njihovi mami za resnično velik vzgojni dosežek! Vsakdo, ki je spravil otroka do srečne odraslosti in z njim preživel njegova najstniška leta, si zasluži kolajno, no Larisina, Lucijina in Mihaelina mama si zagotovo kar tri, in to zlate! Dekleta so nam ob tem povedale, da ji je bilo zagotovo najhuje nekje okoli njihovega prvega rojstnega dneva, ko so shodile in jih je bilo povsod veliko, saj je vsaka hotela po svoje.
O (prvorojeni) Larisi, ki obiskuje splošno gimnazijo in zaključuje osmo leto flavte, poleg tega je največja športnica v družini, saj je trenirala atletiko in rokomet, sem od preostalih dveh izvedela, da je hiperaktivna in da zelo veliko govori. Ves čas mora kaj početi, vsega se loti, poleg pečenja in kuhanja celo zidanja, žaganja in pleskanja. Rada smuča na vodi, z Lucijo tudi na snegu, kadar je nemirna, pa gre teč na Bonifiko.
Lucija je najbolj umetniška duša, saj je vpisana na likovno smer gimnazije Koper, poleg tega že deseto leto igra klavir. Zanima jo arhitektura in je tudi že prepričana, da bo to njena študijska smer. Očitno je to, da je po vrstnem redu sredinska, vplivalo tudi na njeno kasnejše življenje, saj sta mi njeni sestri povedali, da je najbolj povezovalna in umirjena od vseh treh, a se zna tudi razjeziti, in takrat je hudo. Sicer pa kot Larisa rada smuča in v prostem času s sestrama rešuje sudoku ter križanke.
Mihaela, zadnja po rojstvu, je prava borka, saj se je ob rojstvu srečala z zdravstvenimi težavami, ki so sedaj na srečo preteklost. Njeni sestri sta o njej povedali, da je zelo direktna in včasih tudi tečna, vendar zelo pravična in ne prenese, če se njej ali komu drugemu zgodi krivica, ter to naravnost pove. Obiskuje glasbeno smer umetniške gimnazije in igra kar tri inštrumente, klavir, flavto in violino. Slednjo najraje, še posebej pa ji je ljuba orkestrska igra, ki jo ima čez leto kot obvezen predmet, poleti pa hodi na mednarodni Orkesterkamp v Bovec.
