Zanimivosti

Obešen v opomin vsem Judom

Branko Šömen
23. 8. 2015, 21.13
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Nikoli ne bomo izvedeli, koliko ljudi je v preteklosti končalo na grmadah. Koliko ljudi so soljudje mučili v imenu religije, političnih ali znanstvenih tez, ki bi lahko ali so predstavljale napredne misli sredi zaostale družbe.

Wikipedia

Samo na Angleškem je končalo na grmadah šeststo ljudi, zadnjo čarovnico so v Zagrebu kaznovali 1753 leta. Poleg kraljev, znanstvenikov in pustolovcev so se znašli na grmadah tudi navadni ljudje, obsojeni med drugim zaradi tega, ker so bili Judi. O enem od njih je bil narejen propagandni film, ki ga je naročil Hitlerjev minister za propagando Joseph Goebbels. Naslov filma je bil Jud Süss, do konca druge svetovne vojne si ga je ogledalo dvajset milijonov Nemcev in tudi pod vtisom omenjenega filma – zasovražilo Jude. Kdo je bil ta Jud, o katerem so bile napisane tudi knjige, ne samo posneti filmi?

Wikipedia

Zgodaj je postal denarni izvedenec, uvedel je loterijo

Vse človeške zgodbe se začnejo idilično, z rojstvom. Josip se je rodil potujočemu pevcu, pozneje skromnemu trgovcu kot Joseph Ben Issachar Süsskid Oppenheimer (1698–1738). Bilo je leta 1698 v Heidelbergu. Oče mu je kmalu umrl, skrb za Josipa je prevzel njegov stric. Deček je kazal veselje do učenja, toda najbolj so mu šle od rok številke. Zelo hitro se je znašel v judovski komercialni banki v Frankfurtu, ki ga je poslala na prakso v Amsterdam, Prago in na Dunaj. Živel je v času, ki ni bil naklonjen Judom, toda Josip se je znašel. Katoliki se niso smeli ukvarjati z denarnimi transakcijami, od posojil jemati obresti, Judi pa so lahko. Josip Ben Issachar se je začel bogatiti na račun izsiljevanja dolgov. Hitro je postal denarni svetovalec kölnskega volilnega kneza; ko je zanj slišal princ Karel Aleksander Württemberški (1694–1737), ga je povabil k sebi in mu zaupal vodenje osebne blagajne. Svojo kariero je začel kot izšolan vojak, zaslovel je pod zastavo princa Evgena Savojskega (1662–1736), enega najbolj uspešnih poveljnikov v avstrijski monarhiji. Karel se je boril v vojnah za špansko dedno nasledstvo in tudi zoper Turke, postal je guverner Beograda. Leta 1733 se je vrnil v Württemberg na svoja posestva. Judovski finančni mešetar Joseph Ben Issachar Süsskind je postal njegov denarni svetovalec. S tem je hotel princ ponagajati protestantom, ki so trdili, da tako odgovornega položaja ne more zasesti Jud. Toda pokazalo se je, da je bil Oppenheimer dober izbor, saj se je resnično spoznal na finance in je kmalu uvedel red, ki je umiril gospodarsko krizo v pokrajini. Utemeljil je prvo banko v Württembergu, tovarno porcelana in razvil manufakturo. Obdavčil je plače državnim uslužbencem in uvedel davek na trgovanje s soljo, kavo, tobakom in vinom, in to ne samo Judom, marveč tudi tujcem. Uvedel je loterijo, povečal davek na lastnino, davek je pobiral tudi od tujcev. Bilo je razumljivo, da so takšni gospodarski ukrepi, ki so bili na robu izsiljevanja, med ljudstvom vzbudili nezadovoljstvo, proteste.

Wikipedia

Kadar zvoni, vedi, da zvoni tudi tebi

Po deželi so začele krožiti zgodbe, da je bil Süss pripravljen prodajati službene položaje in da so jih pri tem dobivali tisti, ki so dali več. Njegova politika je bila prepletena s korupcijo, princ Karel Aleksander mu je kar naprej podpisoval ukrepe, judovske reforme so prizadele ljudi, izvlekle iz njih zadnji krajcar. Vse glasneje se je govorilo o nelegalnem bogatenju, plemstvo je postalo ljubosumno na posamezne trgovce, ki so izvajali Süssove napotke in se redili na njihov račun. Judi so postali nezaželeni. Znano je, da so doživeli v preteklosti številne napade na svoje premoženje, da so bežali iz Španije, da so jih preganjali iz različnih evropskih držav, da so se selili, vendar so se vsepovsod znašli, dobili službe, odprli trgovine po manjših mestih, celo po vaseh, nagrabili kapital, zaslužili več kot drugi. Joseph Oppenheimer je postal zaradi svojih fiskalnih ukrepov ne samo bogat, temveč tudi nepriljubljen, sovražnike je imel na vsakem koraku. Postal je tarča najrazličnejših napadov, pa ne samo on. Tudi drugi Judi. Ko so se 12. marca 1737 zaslišali württemberški zvonovi, je bil to vsakdanji dogodek. Potem pa so se na prinčevi palači pojavile črne zastave. Žalostnemu zvonjenju so se pridružili še drugi zvonovi, mesto je zagrnila žalost, pa tudi tiha škodoželjnost. Vojvoda Karel Aleksander je umrl nenadoma, nepričakovano, baje ga je zadela kap. Oppenheimer se je zdrznil. Vedel je, kaj ga čaka. Pokojni princ je držal roko nad njegovimi finančnimi transakcijami, skupaj sta grmadila bogastvo, zdaj je začutil, da mu preti nevarnost. Vendar ni slutil od kod, od koga. Ali ga bo kdo zaščitil, zavaroval? Ali ga bodo pustili na miru ali bi bilo bolje natovoriti denar v kočijo, pobegniti iz mesta? Ko je tako premišljeval, kaj naj naredi, je potrkalo na vrata. Sovražnik je bil hitrejši.

Šeststo prič ga je obsodilo na smrt

Uslužbenci sodišča so pregledali stanovanje, mu ukazali, naj gre z njimi. Strpali so ga v zapor, pripravili obtožnico. Popis njegov kaznivih dejanj je bil dolg. Na njem so bili našteti številne denarne prevare, kršitve zakonov, sprejemanje podkupnine, nedovoljeni stiki z dvornimi damami, celo zločini. Nekateri sokrivci so govorili o pedofiliji, o skrunitvi štiriletnih deklic, vendar se je pozneje izkazalo, zdravniki pa so potrdili, da so bile to lažne govorice, prazno natolcevanje, da bi osramotili in oblatili ne samo Süssa, temveč vse Jude. Judovska občina je hotela vse skupaj potlačiti, vendar zaman. Judi niso imeli toliko denarja, da bi z njim zaustavili bes in maščevanje ulice. Oppenheimerju so zaplenili celotno premoženje, moral je poplačati dolgove, ki jih je naredil. Ko bo vse to postoril, mu bodo sodili, se je odločilo sodišče. Bilo je jasno, da je bila njegova usoda zapečatena, visela je na nitki. Podrobnosti o njegovih prekrških je mogoče najti v listinah, ki se čuvajo v baden-württemberškem arhivu. Takrat so se takšne obsodbe pisale z vsemi pripombami; obtožnica, zaradi katere se je Oppenheimer znašel v zaporu – pa je bila prazna. Kako je bilo to mogoče, v tistih časih, ko je po uradih že prevladovala nemška pedantnost?! Edina možnost je, da obsodba sploh ni bila spisana! Sodišče jo je sicer sprejelo, vendar jo je izločilo od drugih spisov in odložilo na stran. Osumljenec za številna kazniva dejanja, predvsem finančne transakcije, sploh ni imel svojega pravnega zastopnika in se pravzaprav ni mogel pritožiti, zanikati stvari, ki so ga bremenile. Na koncu se je sodišče odločilo, da se lahko vsakdo, ki bi želel dopolniti obtožnico, javno oglasi. Na to povabilo sodišča se je javilo šeststo oseb. Razprave so se zavlekle. Minilo je več mesecev, preden je sodišče zaslišalo vse prizadete, opeharjene priče in sestavilo obtožnico. Ta je bila soglasno sprejeta. Jud Joseph Ben Issachar Süsskind Oppenheimer je bil obsojen na smrt.

Wikipedia

Truplo šest let v kletki

Preden so ga odpeljali na morišče, so mu predlagali, da se odreče svoji, judovski veri. Zavrnil je. V hladnem, februarskem jutru leta 1738 so ga pripeljali pred oder, na katerem so stale vislice. Krvnik mu je nadel vrv okrog vratu in zadrgnil zanko. Ljudje, ki so se zbrali okrog odra, so lahko slišali njegove zadnje besede: »Prisluhni, Bog Izraela. Gospod je naš Bog. Gospod je edini.« Krvnik je opravil svoj posel, Jud Süss je zanihal v prazno. Vendar krvniki niso bili zadovoljni z njegovo usmrtitvijo. Njegovo telo so razstavili, da je še naslednjih šest let ležalo v železni kletki, preden so sorodnikom dovolili, da so ga pokopali na judovskem pokopališču.

Jud Süss metafora zla

Josephovo vzpenjanje po družbeni lestvici in židovsko, kramarsko izžemanje ljudi je bilo kot nalašč za dober roman. Prvega je napisal nemški pisatelj Wilhelm Hauff leta 1827, drugega je objavil nemški pisatelj judovskega porekla Lion Feuchtwanger (1884–1958) leta 1925. Češka igralka Lida Baar, ki se je pred drugo svetovno vojno znašla v Nemčiji in v njeni filmski industriji, je spoznala filmskega režiserja Veita Harlana in ga predstavila nacističnemu propagandistu Josephu Goebbelsu. Ta se je navdušil nad avtorjem in mu leta 1940 ponudil režijo filma o Judu Süssu. Režiser Harlan je zrežiral propagandni film, ki si ga je v Nemčiji do konca druge svetovne vojne ogledalo dvajset milijonov ljudi. Znan je podatek, da ga je na primer v Zagrebu videlo med vojno 20.000 gledalcev. Film je netil sovraštvo do Judov in tako izpolnil svojo neumetniško, nacistično poslanstvo. Bil je groteskna, antisemitska propaganda. Devet let po premieri filma, leta 1949, se je režiser Veit Harlan znašel pred sodnikom dr. Kramarjem v Hamburgu. Sodišče je ugotovilo, da je bil film Jud Süss odgovoren za nacistično nasilje nad Judi. Češka igralka je pozneje, v emigraciji, priznala, kako »si do konca življenja ne bo oprostila, da je takrat režiserju Harlanu pomagala … Ta film je bil resnično grozen, vendar se takrat njegovih posledic nisem zavedala«. Roman Jud Süss je doživel podobno usodo kot med drugo svetovno vojno številni Judi. Knjiga je končala na ognjeni grmadi, avtor Lion Feuchtwanger se je leta 1940 znašel v francoskem zaporu, iz katerega so ga s težavo izvlekli in mu omogočili, da je pobegnil v Ameriko in se naselil v Los Angelesu, kjer je leta 1958 umrl.