Troti ne padajo le v tujini, padajo tudi pri nas. Padec na dvorišče vrtca, kot se je zgodilo na začetku februarja v Kranju, ni pritegnil medijske pozornosti. Radijska postaja je objavila obvestilo, da se je našel trot, s podatki, kje ga lastnik lahko dobi nazaj. V obeh primerih pa ni bilo nikakršne nevarnosti za ljudi.
Večini ne bi bilo ravno prijetno, če bi trot letel nad njihovimi domovi. Trot to brez problemov počne, saj leti sam, če za krmiljenje uporabimo frekvenčne pasove, ki jih sicer v ta namen ni dovoljeno uporabiti, pa tudi ni potrebe, da ga ima lastnik ves čas leta na očeh. So pa troti še najmanjši problem, ko se spomnimo, da je vsako povezano napravo mogoče zelo preprosto spremeniti v vohuna, ki opazuje, kaj počnemo. Američani so hitro našli rešitev za padec trota, ta rešitev pa je, kot je običaj, sprožila vrsto dodatnih vprašanj.
Omejitve v programski opremi
Izdelovalci si ne želijo pretirane regulacije države, pa tudi ne negativne publicitete, ker bo oboje vplivalo na prodajo trotov. Uslužbenec tajne službe se je igral s Phantomom, ki je eden od najbolj priljubljenih samodejnih letalnikov onstran Atlantika. Po incidentu je podjetje, ki ga izdeluje, takoj objavilo nadgradnjo strojne programske opreme (firmware), ki bo trotu preprečila letenje v krogu 25 kilometrov znotraj središča Washingtona. Lastniki, ki tam živijo, z njim ne bodo mogli poleteti. Bolje to, kot da bi politiki sprejeli stroga pravila, kdo, kje in pod kakšnimi pogoji lahko leti s troti. Dogodek ne bi bil nič posebnega, če ne bi sprožil vprašanja, kdo je lastnik naprave, kupec ali izdelovalec, in ali lahko ta brez dovoljenja kupca posega v bistvene funkcionalnosti naprav? Toliko huje, če to naredi brez njegove vednosti.
Recimo, da ima omejitev letenja nad ameriškim glavnim mestom smisel in da se strinjamo s potrebo po pravilih uporabe trotov. Je pa še cela vrsta drugih naprav, zadnje čase pravzaprav vse, ki redno zahtevajo nadgradnjo.
Vemo, kaj dovolimo?
Nadgrajevanje naprav ali aplikacij je postalo dnevno nadležno opravilo, tako da največkrat preprosto dovolimo vse prihodnje nadgradnje, da nas naprave nenehno nekaj ne sprašujejo. Prav tako redko preverimo, kaj nadgradnja prinaša, ali jo potrebujemo oziroma ali bi nam lahko celo škodovala. Le potrdimo jo, saj pričakujemo izboljšave. Nadgradnje so dostikrat tudi nepopravljive. Znanec je pred kratkim dovolil nadgradnjo operacijskega sistema tabličnega računalnika in šele pozneje ugotovil, da mu najpomembnejša aplikacija v novem sistemu ne deluje. Tablico je odnesel na servis, kjer so mu dejali, da prehod nazaj na star sistem (downgrade) ni mogoč. V tem primeru bi na napravo lahko namestili staro različico sistema, pa se serviserjem tega preprosto ni ljubilo ali pa jim je to celo prepovedal izdelovalec naprave.
(Pre)velika moč v različnih rokah?
Če ne bo drastične spremembe razmišljanja izdelovalcev glede strojne programske opreme, pa tudi hranjenja podatkov v oblaku, potem se bomo morali sprijazniti z nečim, kar je že danes bolj kot ne dejstvo. Ne samo, da je zasebnost mrtva črka na papirju, le da se tega še nočemo zavedeti, temveč tudi, da z nakupom nismo postali lastnik naprave, temveč le njen uporabnik. Ali je to dobro ali slabo, pa je vprašanje, s katerim se bomo še srečevali.
Povezane pametne naprave so vse majhen računalnik, ki ne more delovati brez programa. Ker so povezane v internet, ima izdelovalec možnost, da to nadgradi, po potrebi pa tudi spremeni. Problem ni nov. Pred petimi leti je Sony pozival uporabnike igralnih konzol Playstation, naj te nadgradijo z nadgradnjo, ki je onemogočila delovanje programov, ki jih ni potrdil Sony. Nekateri uporabniki so na konzolo namestili operacijski sistem Linux, jo spremenili v zmogljiv osebni računalnik ali jih celo povezali v gruče in uporabljali kot superračunalnik. Z nadgradnjo je Sony enostransko takšne možnosti onemogočil uporabnikom že kupljenih naprav.
Kakšna moč je v rokah izdelovalcev naprav, si lahko zamislimo na primeru avtomobilov. Novi avtomobili nimajo le enega, temveč več vgrajenih računalnikov, vsakemu pa je mogoče spremeniti programe. Lastnik to naredi težko, nobene težave pa nadgradnja ne predstavlja serviserjem, ko vozilo pripeljemo na letni servis. Lastnika nihče nič ne vpraša, pa tudi pove mu ne. Na zaslonu vozila ni obvestila, da je na voljo nadgradnja, ki jo lahko potrdi ali zavrne. Vse naredi »usposobljena« oseba, ne glede na to, kaj nadgradnja v resnici prinaša. Če je vozilo povezano v internet, za kar pravijo, da je njihova prihodnost, lahko programe spremeni izdelovalec. Spet brez vednosti lastnika. Tesla je pred kratkim poslal svojim vozilom novo programsko kodo, s tem pa izboljšal delovanje algoritma za pospeševanje. Kaj pa če bi nadgradnja omogočila izdelovalcu, da od daleč ustavi vozilo, če uporabnik dan ali dva zamuja s plačilom?
Možnost nadgradnje programov v napravah ne zbuja skrbi le zaradi moči, ki jo imajo nad njo izdelovalci, ki nas v skrajnem primeru lahko kaznujejo, če je ne uporabljamo tako, kot so si zamislili, temveč tudi zaradi možnosti posegov državnih ustanov. Si predstavljate, da bi vozilo kar samo poslalo policiji obvestilo o prekoračitvi hitrosti? Kmalu naj bi tudi v Sloveniji imela nova vozila vgrajene črne skrinjice. Katere podatke bodo te hranile in kdo bo imel vpogled vanje?
Nimamo nadzora
Skupaj z navdušenjem nad razvojem smo dovolili, da se naprave spreminjajo v smeri, ko uporabnik nima skoraj nikakršnega nadzora nad tehnologijo, ki jo ima v lasti in na katero se zanaša. Ne gre toliko za arhitekturo in funkcionalnost naprav kot za sistem, ki so si ga izmislili izdelovalci. Srž problema so avtorske pravice, s katerimi je zaščitena programska oprema, vpeljani sistemi za njihovo varovanje (DRM) in zakonski okviri varovanja pravic. Izdelovalčevih, ne kupčevih. Brez teh bi lahko vsak na svoji napravi zamenjal strojno programsko opremo s takšno, ki bi ji zaupal in bi bila preverjena. Namesto tega se kot moteči elementi označijo uporabniki, ki bi radi spreminjali programsko opremo, raziskovalci, ki bi v njej radi iskali morebitne varnostne pomanjkljivosti, in podjetja, ki bi rada ponujala konkurenčno alternativo. Odveč je pripomniti, da to pravzaprav omejuje tehnološki napredek, saj smo vse bolj odvisni od možnosti, za katere veliki izdelovalci menijo, da jih želimo in potrebujemo.
Internet stvari
Zadnje čase vsi govorijo le še o napravah interneta stvari in novih lepih stvareh, ki nam bodo olajšale vsakodnevno življenje. Vse te naprave so mali računalniki, povezani v internet, in zagotovo bodo tudi zanje redno na voljo nove nadgradnje. Problem bo še veliko bolj pereč, kot je danes. Zagotovo ne bomo imeli niti časa niti volje, da bi beležili, za katere naprave so na voljo nadgradnje in kaj prinašajo. Preprosto jih bo preveč. Tako ali drugače bomo dovolili samodejne nadgradnje in upali, da nam le koristijo in da naprav ne nadgradijo v smeri, ki nam ne bo všeč. V smeri večjega nadzora.
